Tožena stranka je v obravnavani pravdi uveljavljala ugovor zaradi pobota, uveljavljala je pravdno oziroma procesno pobotanje, saj je trdila, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot s terjatvijo tožeče stranke. Ker je svoj zahtevek uveljavljala šele v pravdi s pobotnim ugovorom, je tako njena terjatev v času odločanja še obstojala in je sodišče prve stopnje zaradi njenega pobotnega ugovora moralo ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke, kakor tudi obstoj terjatve tožene stranke in ju pobotati. Po stališču pravne doktrine pa nastopi pravdno pobotanje z učinkom ex nunc - torej terjatvi prenehata šele, ko ju sodišče pobota.
Na manjšem delu poledeneli pločnik (tudi) v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari, hoja po takšnem pločniku tudi ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana.
Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike (lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali z zakonom, tega akta ne sme uporabiti.
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057290
SPZ člen 77, 77/2. ZNP člen 35, 35/1, 139.
postopek za ureditev meje – močnejša pravica - dokončno urejena meja – stroški
Kaj naj bi bila to „dejanska“ meja, ki naj je sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pritožnik ne obrazloži. Za postopek sodne ureditve meje je pomembna le meja, ki jo zakon (torej pravo) šteje za takšno.
Primarni kriterij za ureditev meje v sodnem postopku je močnejša pravica. V katastrskem postopku dokončno urejena meja ni samostojen kriterij, ampak predstavlja zgolj okoliščino, ki v skladu z drugim odstavkom 77. člena SPZ vzpostavlja (izpodbojno) domnevo obstoja takšne močnejše pravice.
Meja, ki se je v konkretnem primeru urejala, je bila skupna. In če meje ni moč urediti v upravnem postopku, zakon (kot povsem enakovredno možnost) omogoča njeno ureditev v sodnem postopku. Okoliščina, da je predlagatelj zgolj uporabil to z zakonom podeljeno možnost (pravico), zato sama po sebi zanj ne more imeti nobenih neugodnih stroškovnih posledic (v smislu odmika od splošnega pravila za odločanje o teh stroških). Povsem enako velja za navajanje, da je pritožnica nosila stroške v upravnem postopku angažiranega geodeta.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu (iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi tožnico direktor ignoriral in se izogibal sestankov z njo,...) ni bilo. Zato tožničin odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je ob sklenitvi delovnega razmerja toženi stranki prikazal, kot da se bo na delo vozil iz oddaljenega kraja in ni povedal, da dejansko živi v kraju zaposlitve. Opustitev obvestila delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prebiva na drugem naslovu, kot je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZIZ člen 44, 44/3, 61, 61/2, 62, 62/2. ZFPPIPP člen 132, 132/1, 221b.
izvršba na podlagi verodostojne listine – kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – ugovor zoper sklep o izvršbi – vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete izvršilne postopke – postopek poenostavljene prisilne poravnave
Pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave zoper insolventnega dolžnika iz 1. odstavka 132. člena ZFPPIPP so predpisane za primer, ko je izvršilni postopek že v fazi opravljanja izvršbe, ne pa tudi, ko je zadeva še v fazi odločanja o ugovoru zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ki ima naravo plačilnega naloga. V tej fazi izvršilnega postopka začetek postopka prisilne poravnave nima posledic, kot jih tudi nima v pravdnem postopku, zato uporaba 1. odstavka 132. člena ZFPPIPP ne pride v poštev.
zamudna sodba - plačilo za delo - obveznost plačila - plača
Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da tožena stranka tožniku iz naslova plače in iz naslova dnevnic dolguje vtoževani znesek. Tožena stranka je tožniku plačo sicer obračunala, ne pa tudi izplačala. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, ob sklicevanju na določbo členov 126. do 129. ZDR-1, tožniku te zneske dosodilo.
Tožnik je pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 poslal sodišču dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da sporne pisne vloge tožnika ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP.
Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala, pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih ni mogoče šteti za priznana.
Najem je nujno odplačen, saj je njegov gospodarski namen (kavza) odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari. Zato je (poleg določitve predmeta najema) določitev višine najemnine bistvena sestavina vsake najemne pogodbe.
Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Sodišču prve stopnje tako v zvezi s trditvijo, da cena ni bila določena, dokazov ni bilo potrebno izvajati. To pa pomeni, da mu v zvezi s tem ni bilo potrebno vpogledati v spletno prijavnico. Četudi bi iz nje izhajalo, da je cena najema bila določena, namreč to ne bi moglo nadomestiti tožnikove pomanjkljive trditvene podlage.
Ker se za pripoznavo zastaranih terjatev (odpoved zastaranju) zahteva posebna obličnost – pripoznava mora biti podana pisno – je pomembno tudi kdaj naj bi toženka terjatve pripoznala.
potrdilo o pravnomočnosti – potrdilo o izvršljivosti – predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti – fikcija vročitve – sprememba naslova – dejansko prebivališče
Fikcija vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP stranki ni mogoča na naslov, kjer se ta stranka dejansko ne nahaja, in za pravilnost fikcije vročitve ne zadostuje zgolj nemožnost sklepanja sodišča, da se je stranka z danega naslova odselila.
odškodnina zaradi kršitve materialne avtorske pravice – odmera odškodnine glede na subjektivno vrednost – pretium affectionis – zahtevki
Iz določbe 4. odstavka 168. člena OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja objavila fotografije njegove poroke na spletnem portalu, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico.
Tožnik je vložil pritožbo zaradi neizbire kandidata. Ob vložitvi pritožbe je nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Ker tožnik skladno s 5. členom ZST-1 ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi pritožbe, takse ni plačal, mu je sodišče na podlagi 34. člena ZST-1 pravilno izdalo plačilni nalog. Ker je tožnik s tožbo vložil zahtevek za razveljavitev izbirnega postopka in vložil pritožbo zoper sodbo, je sodišče prve stopnje takso pravilno odmerilo glede na tožbeni zahtevek, ki ni premoženjske narave, po tarifni št. 2221 ZST-1 v višini 20,00 EUR.
Iz prijave terjatev izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila vtoževane terjatve (terjatev iz naslova plače, regresa za sporno leto in odpravnino), vendar iz končnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je bila terjatev tožnice v celoti prerekana. Tožnica bi morala v skladu s tretjim odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka v predmetni zadevi. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje na podlagi sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je prenehala terjatev tožeče stranke v razmerju do tožene stranke (stečajnega dolžnika), zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0082902
ZPP člen 205, 205/2, 207, 207/2, 208, 208/1. OZ člen 468, 468/1. SZ-1 člen 5, 5/4. ZVKSES člen 20, 20/2, 20/2-2.
prodajna pogodba – stvarne napake prodane stvari – odgovornost za stvarne napake – odprava napak – sodno uveljavljenje zahtevka – izguba pravic – bančna garancija – uvedba stečajnega postopka po opravi vseh procesnih dejanj
Bančna garancija je instrument zavarovanja oz. zaščite pred riziki neizpolnitve obveznosti glavnih dolžnikov. Koristniku garancija predstavlja verodostojno obljubo in mu zagotavlja enostaven dostop do denarnega nadomestila za kritje morebitne škode, ki bi mu lahko nastala zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti. S plačilom garancije pridobi upnik to, kar sta mu bila dolžna banka garant iz naslova izdane garancije in glavni dolžnik po osnovni pogodbi, saj istega zneska ne more dvakrat uspešno terjati, če za to ni posebej upravičen, ne da bi bil s tem (neupravičeno) obogaten.
Tožeča stranka je notarju zelo natančno specificirala svojo zahtevo za unovčenje bančne garancije - določno je navedla napako in njeno sanacijo stroškovno opredelila. Ker pa je v tožbi ponovno zahtevala odpravo istih napak (oz. povračilo stroškov njihove odprave), bi morala podati zelo jasno specifikacijo porabe sredstev iz naslova unovčene bančne garancije, kar bi v nadaljevanju omogočilo toženi stranki opredelitev tako glede napak kot tudi glede zneskov. Tožeča stranka ima namreč pravico zahtevati le odpravo napake, ki je bančna garancija kot sredstvo zavarovanja stroškovno ni pokrila.
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen vzrok za zamudo – zakrivljena zamuda – čas oddaje vloge na pošto - skrbnost
V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbi izpostavljeno dejstvo zamude vložitve pritožbe zaradi programa Pošte Slovenije, ki je kot čas oddaje pošiljke zavedel 23. 5. 2014 ob 00:00 uri, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti upravičen vzrok za zamudo, ki s strani tožene stranke ni bil zakrivljen. Tožena stranka v utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne navaja nobenih izrednih razmer na Pošti, ki bi ji kljub pravočasnemu prihodu onemogočale tudi pravočasno oddajo pošiljke. Zgolj sklicevanje na program Pošte v zvezi z evidentiranjem časa oddaje oziroma sprejema poštnih pošiljk v okviru rednega in nemotenega poslovanja Pošte zato ne more biti opravičljiv razlog za zamudo. Iz obrazloženega izhaja, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi zagotovila pravočasnost vložitve pritožbe, zamudo pri oddaji pritožbe na pošto je sama zakrivila.
Ker je običajno, da so stroški izvedbe jadranja ob manjšem številu oseb manjši, bi bilo že ob vložitvi tožbe od tožeče stranke pričakovati, da se določno opredeli do stroškov, ki jih je z izvedbo jadranja imela in na ta način pojasni zahtevek po višini – višino izgubljenega dobička. Vsekakor je tožba nesklepčna od konkretnega ugovora tožene stranke, da so bili stroški izvedbe jadranja zaradi manjšega števila udeležencev manjši.