ZPP člen 188, 188/2, 334, 334/2, 348, 348/2. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
izvensodna poravnava po zaključku glavne obravnave na prvi stopnji – odločanje po stanju na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo – delni umik pritožbe – pritožbena obravnava – neudeležba tožene stranke na pritožbeni obravnavi – priznana dejstva
Pravdni stranki sta sklenili in tudi že izvršili izvensodno poravnavo, s katero sta celovito uredili vse medsebojne pravice in obveznosti iz tega spora. Ker pa je do sklenitve te poravnave in plačila prišlo po zaključku glavne obravnave na prvi stopnji dne 13. 10. 2010, teh dejstev pritožbeno sodišče, ki odloča po stanju na dan glavne obravnave, ne more več upoštevati. Morebitno plačilo terjatve, ki je bilo opravljeno v času po izdaji prvostopenjske sodbe, se zato lahko uveljavlja le z ugovorom po 8. točki 1. odstavka 55. člena ZIZ v izvršilnem postopku.
prijava terjatve v stečajnem postopku – ločitvena pravica – pravda na ugotovitev obstoja terjatve
Če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečaja pridobil ločitveno pavico in je bila do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, začetek stečajnega postopka resda ne vpliva na tek izvršilnega postopka (3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), kar pa nikakor ne pomeni, da upnik tudi v takšnem primeru ni dolžan prijaviti terjatve oziroma ločitvene pravice v okviru stečajnega postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča določba 132. člena ZFPPIPP ureja razmerje glede sočasnega teka dveh postopkov (singularne in generalne izvršbe), vendar ne posega v določbe, ki se nanašajo na prijavo terjatev, preizkus terjatev oziroma na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev v pravdnem postopku (300. člen ZFPPIPP).
ugovor zastaranja - zastaranje terjatve upravnika - poslovni prostor - neupravičena obogatitev - verzija - gospodarska pogodba - pasivna legitimacija - najemnik poslovnega prostora
Za zastaranje terjatev tožeče stranke, ki je upravnik poslovne stavbe, ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ.
V konkretnem primeru je šlo za specifično situacijo, ko je bila terjatev tožeče stranke sicer poravnana, vendar prisilno v okviru izvršilnega postopka in je bilo sodišče o tem obveščeno s strani banke, prav tako pa tudi s strani tožeče stranke. Razlog za umik je bila torej (prisilna) izpolnitev zahtevka in gre za situacijo, ko je bila tožba potrebna.
izločitev stečajnega upravitelja - odklonitveni razlogi – smiselna uporaba ZPP
Obstoj ovir za imenovanje upravitelja lahko uveljavljajo tudi stranke s predlogom za njegovo izločitev.
Tudi v insolvenčnih postopkih je mogoče uporabiti institut izločitve stečajnega upravitelja iz razlogov po ZPP, ki deli izločitvene razloge na izključitvene in odklonitvene razloge. ZFPPIPP je podobne razloge opredelil kot oviro za imenovanje upravitelja in nalaga upravitelju, da odkloni svoje imenovanje za upravitelja v posameznem postopku, če obstajajo tovrstne ovire. Ti razlogi ZFPPIPP se nanašajo predvsem na razmerje upravitelja do posameznega dolžnika v insolvenčnem postopku, zato se razlikujejo od razlogov za razrešitev upravitelja, ki izhajajo iz kršitvenega ravnanja upravitelja in prenehanja pogojev ali zmožnosti upravitelja za opravljanje te funkcije. Zgolj dejstvo, da ZFPPIPP ni uredil izrecnega upravičenja strank postopka, da v postopku uveljavljajo odklonitvene razloge za izločitev stečajnega upravitelja, ne pomeni, da je takšne vloge treba šteti kot nedopustne.
Ravnanja tožnice, ko je v prvem sojenju eventualno kumulirala dva tožbena zahtevka in potem to povzela tudi v drugem sojenju, ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. V prvih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka in v drugem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka prihaja do mešanja relativnih in absolutnih učinkov zahtevanega izpodbijanja, do delnega prikrivanja tožbenih zahtevkov, da je dejanska in pravna podlaga glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ista. V taki situaciji gre le za navidezno kumuliranje tožbenih zahtevkov.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna renta
Za ugotovitev tega prikrajšanja bi bilo potrebno najprej pridobiti in vpogledati v odločbo ZPIZ o upokojitvi tožnika in nato ugotoviti, ali bi obdobje po škodnem dogodku sploh prišlo v poštev za izračun pokojnine in potem izračunati morebitno novo - višjo pokojnino ter šele nato eventuelno razliko oziroma prikrajšanje tožnika pri pokojnini.
Pogoja za prisojo denarne rente sta dva: delna ali nepopolna zmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje.
Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5, 5/1, 5/2.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - položajni dodatek - vojak
Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen pred spornim ukazom oziroma odločbo, ukinila. Za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, je bil določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom.
Tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka določba predvideva. Tožnik je imel v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Zato tožnik do položajnega dodatka ni bil upravičen.
predlog za zavarovanje s predhodno odredbo – izdaja predhodne odredbe zoper fizično osebo – kriteriji za presojo utemeljenosti predloga – verjeten izkaz objektivne nevarnosti za izterjavo
Pri izdaji predhodne odredbe zoper fizično osebo ni mogoče sklepati na verjetno ogroženost uveljavitve terjatve upnika na podlagi istih kriterijev kot pri presoji predloga za izdajo predhodne odredbe zoper pravno osebo. V primeru zavarovanja s predhodno odredbo zoper fizično osebo je zadosten pogoj za izdajo predhodne odredbe verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, izkaz navedene predpostavke pa ni omejen na izkaz delovanja dolžnika, niti koga drugega (subjektivni vidik). Pri izdaji predhodne odredbe zoper dolžnika - fizično osebo se torej ne zahteva izkaza vzroka, ki bo privedel do posledice - bodoče nevarnosti uveljavitve terjatve (konkretno: izkaza ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo izterjava terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena), temveč zadostuje verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za bodočo izterjavo.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - sklic skupščine d.o.o. - skupno zastopanje - sklepčnost skupščine
Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov.
Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično.
Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače.
Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovanja na skupščini. Skupščini lahko prisostvujejo in se jih upošteva pri ugotavljanju kvoruma, družbeniki, katerih glasovalna pravica je omejena. Gre za ločeni pravici, pri čemer je sklepčnost skupščine predpogoj za uresničevanje glasovalne pravice. Če skupščina ni sklepčna, družbeniki ne morejo pravno veljavno odločati.
Postavlja se pravno vprašanje ali je tožena stranka, ki je z dopisom z dne 29. 7. 2013, sporočila, da bo v primeru, če se bo skupščina kljub pozivu, da naj se prekliče, izvedla, primorana sprožiti ustrezne sodne postopke, zaradi uveljavljanja ničnosti skupščinskih sklepov, bila dolžna zagotoviti sklepčnost skupščine zgolj zato, da bi na skupščini napovedala, da bo uveljavljala izpodbojnost sprejetih sklepov.
Pritožbeno sodišče meni, da takšne dolžnosti družbenik nima, saj je prisostvovanje na skupščini del pravice v okviru pravice upravljanja, ki jo ima družbenik v družbi in to pravico izkoristi ali ne, pa zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic, ker je že zakon sam predvidel za takšne primere možnost, da se v družbeni pogodbi določi naknadni dan zasedanja (tretji odstavek 510. člena ZGD-1) ali pa zunaj skupščinsko odločanje (drugi odstavek 507. člena ZGD-1).
Ker pa je za uveljavljanje izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ki so sprejeti na nesklepčni skupščini, potrebno po 397. členu ZGD-1 napovedati izpodbijanje, tožeča stranka namreč ob pravilnem vabljenju na skupščino nima pravne dobrote, da bi smela uveljavljati izpodbojnost skupščinskih sklepov, brez napovedi izpodbijanja.
V prej navedeni situaciji je že pojmovno nemogoče,da bi pravilno vabljena tožeča stranka kot družbenica napovedala izpodbijanje na skupščini, zato je po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnost napovedi izpodbijanja, ki veže tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo tožeča stranka s izpolnila že z dopisom z dne 29. 7. 2013 in da je s tem izpolnjena pravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe.
Po stališču pritožbenega sodišča nedvomno v konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je napovedala izpodbijanje skupščinskih sklepov izven zasedanja in je potrebno takšen način uveljavljanja izpodbijanja šteti za zakonit1, ker gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za posebne situacije, ki jih zakon ni v celoti uredil in že v okviru zgolj smiselne uporabe določb o izpodbijanju, ki veljajo za delniške družbe, je dopustna drugačna razlaga za družbe z omejeno odgovornostjo, za katere smo že ugotovili, da velja velika avtonomija urejanja medsebojnih razmerij.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 220. ZDR-1 člen 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - neprištevnost - sodna razveza - sprememba predpisa
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji člena 111/1 ZDR, je nezakonita zato, ker tožnik v času spornega ravnanja (tožnik je v pisarni vodje obrata pričel z razbijanjem in uničevanjem pohištva, računalnika, televizorja, stenskih slik in ostalega inventarja, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari), zaradi zdravstvenih razlogov (osebnostna motenost s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, spornega dne pa je prišlo tudi do kratkotrajne akutne psihotične motnje - reaktivne psihoze), ni bil prišteven.
Pri odločanju o sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi se uporabljajo določbe zakona, ki je veljal v času odločanja o sodni razvezi (ZDR-1).
Tožnik je pripravljalno vlogo z dne 11. 3. 2013 poslal sodišču dovolj zgodaj, da jo je bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki. Ker je pripravljalna vloga kratka in po vsebini ni zelo zahtevna, pa bi bilo možno nanjo odgovoriti tudi na naroku dne 20. 3. 2013 ali vsaj do naslednjega naroka, ki je bil preložen iz drugih razlogov in se je vršil dne 22. 5. 2013 (naslednji pa 10. 7. 2013), iz česar je mogoče sklepati, da dopustitev vloge ne bi zavlekla spora. Zato je sodišče prve stopnje s sprejemom sklepa, da ne bo sprejelo nobene pisne pripravljalne vloge, zlasti pa s tem, da sporne pisne vloge tožnika ni upoštevalo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. in 5. odstavka 286. a člena ZPP.
Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih obsežnih pripravljalnih vlogah, s strani tožene stranke neprerekana oziroma priznana. Iz poteka celotnega postopka, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge in navedb tožene stranke na narokih za glavno obravnavo, izhaja, da je tožena stranka bodisi izrecno bodisi konkludentno oporekala zlasti tožnikovim trditvam o šikani, diskriminaciji in mobingu oziroma o razlogih za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede dejstev, o katerih se tožena stranka ni izrecno izjavljala, pa je mogoče ugotoviti, da namen zanikanja teh dejstev izhaja iz njenih siceršnjih navedb, zato jih ni mogoče šteti za priznana.
ZFPPIPP člen 34, 34/2, 151, 151/1, 212, 212/1, 213, 213/1. OZ člen 9, 346, 349, 349/1, 355, 355/1, 355/1-6.
zastaranje terjatev upravnikov – vpliv prisilne poravnave na terjatve upravnikov
34. in 151. člen ZFPPIPP se ne nanašata na sodno uveljavljanje terjatev po potrditvi prisilne poravnave.
Terjatev, ki jo vtožuje tožeča stranka, se nanaša na tekoče stroške, povezane z uporabo poslovnega prostora, v katerem tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Kot takšna predstavlja navadno terjatev, ki ne spada v nobeno izmed skupin, naštetih v 213. členu ZFPPIPP.
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje.
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057290
SPZ člen 77, 77/2. ZNP člen 35, 35/1, 139.
postopek za ureditev meje – močnejša pravica - dokončno urejena meja – stroški
Kaj naj bi bila to „dejanska“ meja, ki naj je sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, pritožnik ne obrazloži. Za postopek sodne ureditve meje je pomembna le meja, ki jo zakon (torej pravo) šteje za takšno.
Primarni kriterij za ureditev meje v sodnem postopku je močnejša pravica. V katastrskem postopku dokončno urejena meja ni samostojen kriterij, ampak predstavlja zgolj okoliščino, ki v skladu z drugim odstavkom 77. člena SPZ vzpostavlja (izpodbojno) domnevo obstoja takšne močnejše pravice.
Meja, ki se je v konkretnem primeru urejala, je bila skupna. In če meje ni moč urediti v upravnem postopku, zakon (kot povsem enakovredno možnost) omogoča njeno ureditev v sodnem postopku. Okoliščina, da je predlagatelj zgolj uporabil to z zakonom podeljeno možnost (pravico), zato sama po sebi zanj ne more imeti nobenih neugodnih stroškovnih posledic (v smislu odmika od splošnega pravila za odločanje o teh stroških). Povsem enako velja za navajanje, da je pritožnica nosila stroške v upravnem postopku angažiranega geodeta.
Ker je običajno, da so stroški izvedbe jadranja ob manjšem številu oseb manjši, bi bilo že ob vložitvi tožbe od tožeče stranke pričakovati, da se določno opredeli do stroškov, ki jih je z izvedbo jadranja imela in na ta način pojasni zahtevek po višini – višino izgubljenega dobička. Vsekakor je tožba nesklepčna od konkretnega ugovora tožene stranke, da so bili stroški izvedbe jadranja zaradi manjšega števila udeležencev manjši.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076247
OZ člen 561, 561/3, 562, 564. ZPP člen 236.
pogodba o preužitku – pogodba o dosmrtnem preživljanju – pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju – izročilna pogodba – zaslišanje priče – substanciranje dokaznega predloga
Če prevzemnik preživljanja ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (3. odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo:
- da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja in
- je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja.
Načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, ni neomejena. Stranka mora ob podaji dokaznega predloga natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz služil ugotovitvi določenega dejstva (substanciranje dokaznega predloga). Abstraktni pojem neizpolnjevanja pogodbe, o čemer naj bi navedene priče izpovedovale, bi moral tožnik konkretizirati oziroma razčleniti na tista dejstva, ki tvorijo njegovo vsebino.
Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča sicer pravilno ugotovilo, da tožnik sodno takso zmore plačati, kar izhaja iz predložene izjave o premoženjskem stanju, vendar pa je o (obročnem) plačilu takse odločalo, ne da bi prej razveljavilo svoj predhodni sklep o taksni oprostitvi in je tako odločalo o že razsojeni stvari.
odškodnina zaradi kršitve materialne avtorske pravice – odmera odškodnine glede na subjektivno vrednost – pretium affectionis – zahtevki
Iz določbe 4. odstavka 168. člena OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja objavila fotografije njegove poroke na spletnem portalu, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico.