obstoj delovnega razmerja - obseg dela - javni zavod
Zgolj iz razloga, ker je bil tožnikov delovni čas pri toženi stranki krajši od polnega delovnega časa, ki so ga imeli drugi zaposleni novinarji, še ni mogoče zaključiti, da njegovo pogodbeno razmerje ni vsebovalo elementov delovnega razmerja. Tožnik bi nenazadnje lahko imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, zato primerjava obsega tožnikovega dela z ostalimi zaposlenimi novinarji ni relevantna.
Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da zaradi narave dela in dejstva, da je tožena stranka javni zavod posebnega nacionalnega pomena, dela ni mogoče opravljati drugače kot v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili urednikov oddaje. Navedeno sicer drži, vendar to tožene stranke še ne opravičuje, da z osebo, ki zanjo opravlja določeno delo, njuno razmerje pa ima elemente delovnega razmerja, ne sklene pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da ima pogodbeno razmerje elemente delovnega razmerja, se mora skleniti pogodba o zaposlitvi. To velja tudi za toženo stranko, čeprav je javni zavod posebnega nacionalnega pomena.
izterjava preživnine - polnoletnost preživljanca - obstoj izvršilnega naslova
Dolžnik je domnevo o obstoju terjatve - izvršilnega naslova po polnoletnosti upnice, obrazloženo izpodbil z navedbami, da se upnica ne šola redno in da upnica na CSD kljub pozivu ni predložila potrdila o vpisu. Šolanje terja trditveno in seveda dokazno podlago, ki jo mora v primeru ugovora navesti in izpolniti preživninski upravičenec (tretji odstavek 58. člena ZIZ).
Tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91, 91/2, 106, 106/2.
invalidnost - invalid III. kategorije - kontrolni pregled - nadomestilo
Zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do ustreznega nadomestila pod pogojem, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Gre za zakonsko določbo, s katero je pridobitev ustreznega nadomestila pogojena s prijavo pri Zavodu za zaposlovanje. To pa ne pomeni avtomatično, da se je tudi tožnik, ki je sedaj ponovno zaposlen, dolžan prijaviti pri zavodu. To velja samo v primeru, če tožnik še vedno ni obvezno zavarovan. V primeru, da je tožnik, tako kot zatrjuje, ponovno zaposlen, mu je skladno z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve dolžan zagotoviti delodajalec. Gre za obveznost, določeno v zakonu in posebna odločitev, da mu je delodajalec dolžan zagotoviti drugo delo v skladu z omejitvami, za kar se zavzema pritožba, ni potrebna.
ZDDO člen 34, 39, 39/2, 42. ZObr člen 97g, 97g/2. ZDR-1 .len 197. ZJU člen 203. ZUJF člen 187, 187/1.
letni dopust - delavci v državnih organih - javni uslužbenec - obrambno področje - starost
Glede vprašanj v zvezi z odmero letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Zaradi tega določb 2. odstavka 97.g člena ZObr o tem, da se zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko dopust poveča do 5 dni, ni mogoče razlagati tako, da se izraz starost enači z opredelitvijo starejšega delavca po ZDR-1. Ker 2. odstavek 97.g člena ZObr ni opredelil starosti, od katere je delavec upravičen do dodatnih dni letnega dopusta, tudi za delavce na obrambnem področju velja določba 2. odstavka 39. člena ZDDO in so ti delavci upravičeni do dodatnih dni letnega dopusta že po dopolnjenem 50 letu starosti. Zato določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let starosti, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO. Tako je tožnik upravičen do dodatnih dni dopusta iz tega naslova.
Ob določitvi letnega dopusta, do katerega je upravičen tožnik, pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 187. člena ZUJF, ki omejuje število dni letnega dopusta. Od 1. 1. 2013 pripada javnemu uslužbencu iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta. Če bi tožniku upoštevali vseh 5 dni letnega dopusta, ki mu glede na njegovo starost (več kot 50 let) pripadajo, bi ob upoštevanju meril, kot izhajajo iz sklepa, imel 36 dni letnega dopusta. Glede na omejitev po ZUJF pa ima tako pravico koristiti le 35 dni letnega dopusta za leto 2014.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 39, 41, 41/1, 41/4, 45, 45/3, 48, 48/1, 49, 49/1, 49/1-1, 51.
stroški in nagrada cenilca - umik predloga za izvršbo
Cenilec je upravičen do povrnitve stroškov in do nagrade glede na (že) opravljene storitve, tudi če mu iz razlogov, ki niso v njegovi sferi (konkretno zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo) ni bilo treba (oz. ni bilo omogočeno) dokončati njegovega dela.
Čeprav je toženec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z drugo družbo kršil določilo pogodbe o zaposlitvi (ki vsebuje dogovor o konkurenčni klavzuli in med drugim določa, da delavec še 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne sme skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorskem delu v drugi družbi, ki se ukvarja z dejavnostjo, ki bi po svoji vsebini pomenila konkurenčno dejavnost delodajalca), iz pogodbe o zaposlitvi nedvoumno izhaja, da je bilo med strankama za ta primer dogovorjeno plačilo pavšalne odškodnine in ne pogodbene kazni, kot to zatrjuje tožeča stranka.
Trditvena podlaga tožeče stranke glede obstoja škode je pomanjkljiva, saj so njene navedbe, da se je druga družba s prihodom toženca bolje „pozicionirala“ na madžarskem trgu ter po dinamiki dosega boljše rezultate, presplošne. Ker tožeča stranka obstoja škode ni konkretizirano zatrjevala, posledično pa tudi ne dokazala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska zavrnilo kot neutemeljen.
plačilo sodne takse – ugovor zoper plačilni nalog – pritožba
Ker v pritožbenem postopku ni sporno, da je bil ugovor zoper plačilni nalog že zavrnjen in da je edino pravno sredstvo, ki bi ga na voljo še imeli pritožniki, pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora, takšnega pravnega sredstva pa pritožniki niso uveljavljali, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbo zoper plačilni nalog zavrglo.
Izhajajoč iz postavljenih tožbenih zahtevkov v predmetnem sporu in položaja stranskega intervenienta, ki mu ga daje ZBan-1 in Zakon o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), pritožba utemeljeno izpostavlja, da ima B.S. pravni interes, da v sporu zmaga toženka. Kot centralna banka Republike Slovenije (1.
člen ZBS-1), ki opravlja nadzor nad bankami (217. člen ZBan-2), je po prepričanju sodišča druge stopnje nedvomno zainteresirana, da se v predmetnem sporu izkaže, da so bile ob vpisu sprememb v sodni register pri subjektu vpisa (toženki), ki so posledica izrednih ukrepov za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, izpolnjene vse procesne in materialno pravne predpostavke za vpis. Pri tem velja tudi izpostaviti, da je vpise sprememb pri toženki na podlagi 262a. člena ZBan-1 predlagal stranski intervenient, zato mu je po prepričanju sodišče druge stopnje potrebno omogočiti, da v predmetnem sporu nadomesti morebitno toženkino pasivnost. Strinjati se je namreč s pritožbenimi izvajanji, da v nasprotnem primeru, torej v kolikor bosta tožnika s tožbo uspela, bo ugotovitev ničnosti vpisa povečanja osnovnega kapitala pri toženki razveljavila vpis učinkov izrednega ukrepa za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, ki ga je na podlagi določb poglavja 7.7. ZBan-1 izrekla in izvršila Banka Slovenije. Takšna odločitev bi pa po mnenju sodišča druge stopnje nedvomno vplivala na njen javnopravni položaj in naloge, ki so opredeljene v ZBan-1 in ZBS-1.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 35, 35/2, 35/3. ZPIZ-1 člen 34, 34/8, 390.
invalidska pokojnina - pokojninska doba - slovenska pokojninska doba - tujec - seštevanje dob - tretja država
Z dnevom veljavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju se srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine. V skladu z 20. členom Sporazuma se upošteva pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve v kolikor se ne nanaša na isto obdobje, saj se lahko zavarovalne dobe seštevajo, kar je bil tudi temeljni namen in eden izmed ciljev za sklenitev samega sporazuma. Sporna doba bi se tožniku upoštevala v Sloveniji, če ne bi dopolnil dovolj slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. V tem primeru bi imel pravico do sorazmernega dela pokojnine, kar pomeni, da se srbska pokojninska doba ne bi upoštevala pri odmeri, upoštevala pa bi se za samo izpolnitev pogojev za pridobitev pravic do dajatev.
Tožnik je v Sloveniji dopolnil 26 let, 6 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, od katere je bil zavarovan za ožji obseg v večjem delu (13 let, 5 mesecev in 21 dni, 13 let in 12 dni pa za širši obseg pravic), kar pomeni, da je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic ter tako po določbi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove. To pravico pridobi zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic.
Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Spremembe v zdravstvenem stanju tožnice je z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije možno odpraviti, saj zdravljenje še ni končano, zato pri tožnici ni podana invalidnost.
novela ZIZ-J - omejitev izvršbe na dolžnikove denarne prejemke po noveli ZIZ-J - predhodne določbe ZIZ-J - sprememba že pravnomočnih sklepov o izvršbi
Uveljavitev novele ZIZ-J sama po sebi ni povzročila potrebe, da upniki dosežejo spremembo že pravnomočnih sklepov o izvršbi z upoštevanjem novih, za dolžnika strožjih omejitev izvršbe na njihove denarne prejemke.
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 10, 372, 372-3.
kršitev kazenskega zakona – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine – grožnja - prekršek
Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja sicer izhaja očitek, da je obdolženka ravnala tako kot je opisano zato, da bi drugega vznemirila, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to ni lastno le kaznivemu dejanju grožnje po prvem v zvezi z drugim odstavkom 135. člena KZ, ampak je to lastno tudi prekršku iz 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (nasilno in drzno vedenje), saj je povzročitev občutka ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, element tudi prej navedenega prekrška (1. odstavek 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1), na kar pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita večja intenzivnost delovanja od tistega za katero je bila že spoznana za odgovorno za prekršek, saj je obdolženka tudi s storjenim prekrškom posegla v telesno in duševno celovitost oškodovanke. Res je, kar navaja izpodbijana sodba, da je oškodovanka pri tem utrpela še posledice – izpuljenje las, vendar navedeno ne more biti odločilno glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi prišlo do pretepa, pri katerem je oškodovanka aktivno sodelovala, pretep pa je, glede na določilo 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami, na kar tudi pravilno opozarja pritožnik.
Ker pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da naj sodišče k plačilu predujma za stroške cenilca pozove vodilnega upnika, s temi navedbami v pritožbenem postopku ne more uspeti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pisna seznanitev
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je storil kršitev prepovedi igranja na igralnih avtomatih v igralnem salonu in zaradi ponavljajočega zamujanja na delo. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, temveč mu je direktor le izročil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 res ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora, vendar ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati restriktivno. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja. To pa tožniku ni bilo omogočeno, saj tožena stranka tožniku ni vročila niti pisne obdolžitve. Prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006083
KZ-1 člen 68, 68/1, 220. ZKP člen 144, 144-6, 355, 355/2, 371, 371/1-5, 371/1-7, 371/1-11, 372, 372-1, 372-5.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – predlog upravičenega oškodovanca – nepopolna rešitev predmeta obtožbe – nerazumljiv izrek – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – poškodovanje tuje stvari – zakonski znaki kaznivega dejanja – način poškodovanja – posledica poškodovanja – odločba o kazenski sankciji – sodni opomin - pogojna obsodba – posebni pogoj – premoženjskopravni zahtevek – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pritožnik nima prav. Oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem obdobju D.D., s.p. imel sklenjeno najemno pogodbo za gostinski objekt H.F., stoječ na parc. št. 105/1, do katere je imel za potrebe dostopa in dovoza do hotela pravico uporabe nepremičnin št. 106/1 in 106/2 k.o. P. ter da je bil tudi posestnik nepremičnine na kateri je bila postavljena obravnavana zapornica, ki jo je slednji, ko je bila zaradi obravnavanega dejanja poškodovana, tudi popravil. Glede na določbo 8. člena SPZ štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Na takšen trajni namen glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče sklepati v primeru postavitve zapornice (rampe) na zemljišču, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila obravnavana zapornica v razmerju do obdolženca tuja stvar in dejstvo, ki zadeva lastništvo zemljišča za takšno presojo ni odločilno (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26.6.2008).
Pritožnik pa ima prav, ko uveljavlja kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ki se kaže v tem, ko je sodišče prve stopnje v okviru izrečene pogojne obsodbe obdolžencu naložilo izpolnitev nadaljnjega pogoja, da oškodovancu povrne škodo v višini 1.000,00 EUR, čeprav oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni vložil. Pritožnik ima prav, da je določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi vezana na prisojeni premoženjskopravni zahtevek, tega pa oškodovanec v obravnavani kazenski zadevi ni podal. Sodišče o neobstoječem premoženjskopravnem zahtevku ne more odločati in posledično v pogojni obsodbi ne more izreči dodatnega pogoja povrnitve škode oškodovancu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji poseglo tako, da se dodatni pogoj povrnitve škode, ki ga je sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe naložilo obdolžencu, ne določi.
odstop terjatve iz delovnega razmerja - cesija - plača - regres za letni dopust
Zapadla terjatev za plačilo plač ali regresa za letni dopust (v neto znesku), čeprav izvira iz delovnega razmerja, ne predstavlja neprenosljive terjatve. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih. S spremembo prvotnega upnika opisana terjatev ne izgubi svojega pomena in funkcije, prav tako se položaj dolžnika v ničemer ne poslabša. Zato ta terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena OZ.
invalidnost III. kategorije - pravica do delne invalidske pokojnine - pravica do premestitve
Tožnik zaradi psihičnih težav od določenega dne dalje ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč je zmožen za delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje.
Sodišče lahko prizna zavarovancu le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu. V konkretnem primeru pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, ko je tožnik uveljavljal, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ter z omejitvami za delo, kot jih je ugotovila izvedenka, od določenega dne dalje. Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek ter ob dejstvu, da tožena stranka v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožniku ni priznala drugih omejitev pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku poleg omejitev, ki se nanašajo na njegovo psihično stanje, priznati tudi fizične omejitve, povezane z delom.