Tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in nima preostale delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.
ZDR člen 116, 116/3, 161, 162, 162/1, 162/1-3. ZDR-1 člen 161, 161/1.
neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina - regres za letni dopust - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bolniški stalež - sprememba predpisa
Sodišče prve stopnje je pri presoji, koliko dopusta in kolikšen regres za leto 2013 pripada tožnici, upoštevalo določbe ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013. Zavzelo je pravilno stališče, da je v konkretnem primeru bistveno, da je tožnica pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 pridobila še v času veljave ZDR, ne glede na to, da ji je delovno razmerje prenehalo že po uveljavitvi ZDR-1. Tožnica je bila pri toženi stranki brez prekinitve zaposlena od 1. 7. 1996 do 31. 8. 2013, kar pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDR-1 (ta je pričel veljati 12. 4. 2013) pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust.
Ker je tožnica pravico do regresa za letni dopust za leto 2013 pridobila hkrati s pravico do letnega dopusta za leto 2013, tožena stranka pa je tožnici izplačala le 8/12 regresa, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo tudi razliko do celotnega regresa za leto 2013.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - administrativni stalež - zavrženje tožbe
Določba zadnjega stavka 244. člena POZZ, ki se glasi: „če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej“, pride v poštev v tistih primerih, ko osebni zdravnik zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katerega je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, ugotovi začasno zadržanost od dela, imenovani zdravnik pa se s tako ugotovitvijo ne strinja. V takem primeru gre za izjemo, ko je za odločanje o začasni zadržanosti od dela pristojen imenovani zdravnik, to pa lahko ugotavlja tudi osebni zdravnik, ki pa mora zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Imenovani zdravnik lahko potrdi ugotovitev osebnega zdravnika, če pa ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej. V danem primeru osebni zdravnik ni odločil in tudi ni bil pristojen za odločanje o začasni zadržanosti tožnice od dela zaradi iste bolezni oziroma zdravstvenega stanja po spornem datumu niti ni tožnice napotil isti dan na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Zaradi (formalnih) napak osebnega zdravnika zavarovanec ne more pridobiti pravic, za katere ni dejanske podlage.
Tožnica se zoper odločbi, s katerima je bilo odločeno, da je od določenega dne dalje dalje zmožna za delo, ni pritožila, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
ZDR člen 54. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-2, 68/1-3, 69.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obstajal zakonit razlog za sklenitev, to je nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke. Obstajal je tudi zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje treh mesecev (to je začasno povečan obseg dela). Zato tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ni utemeljen.
ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti.
Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1.
Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.
V 4. odstavku 122. člena ZFPPIPP je določena neizpodbojna domneva, da se je stranka ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke ali z drugim pravnim dejanjem iz 1. odstavka tega člena najkasneje s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja.
Petnajstdnevni rok po 1. odstavku 127. člena ZFPPIPP teče za osebe, ki se seznanijo z vsebino sodne odločbe po 4. odstavku 122. člena ZFPPIPP, od objave sklepa.
Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal vsak od tožencev, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 393. čl. OZ sprejeti zaključek, da so toženci svojega bivanja v tožnikovih nepremičninah, le-te uporabljali po enakih delih. Taka delitev pa ne pomeni solidarne obveznosti, temveč na enake dele razdeljeno obveznost vsakega od uporabnikov plačati tožniku le tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe tožnikovih nepremičnin.
ZDR člen 42, 126. ZMinP člen 9, 9/3. ZSDU člen 69, 72. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - minimalna plača - zbor delavcev - seznanitev inšpektorja za delo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožena stranka je delodajalec s šestimi zaposlenimi. Ukvarja se s prevozništvom, zato je nemogoče izvesti zbor delavcev tako, da bi bili prisotni vsi delavci. Zato ni napačno ravnanje tožene stranke, ki je enega izmed delavcev pooblastila, da je ostale seznanil s predlogom sporazuma, pridobil za sklenitev njihovo soglasje in v njihovem imenu podpisal Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Ker tožnik ni dokazal, da zbor delavcev ni bil izveden tako, kot je zatrjevala tožena stranka, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka izvedla zbor delavcev in spornega dne z delavci sklenila Sporazum o postopnem prehodu na zakonsko določeno višino minimalne plače. Nato pa bi moralo presoditi, ali je tožena stranka izpolnila pogoje iz 3. odstavka 9. člena ZMinP (seznanitev inšpektorata za delo).
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo sredinske mize za tovorno vozilo, se ne da razbrati, na kakšen način je sodišče prve stopnje sprejelo takšno odločitev. Sodišče prve stopnje le predvideva, da je tožeča stranka upoštevala dogovor med njo in toženo stranko o tem, da se znesek kupnine za to mizo obračuna pri izplačilu dnevnic za mesec februar tožencu. Razlogov za predvidevanje, da je toženec kupnino na takšen način plačal, ni navedlo, prav tako ne razlogov za odločitev, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, se je ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023195
KZ-1 člen 217, 217/1, 217/2. ZKP člen 372, 372-1.
prikrivanje – znaki kaznivega dejanja – konkretizacija – način pridobitve predmeta prikrivanja – kraj in čas storitve – krivda – nezavestna malomarnost
Dejstvo, da pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ ne bi bil izpolnjen ter da navedbe od koga in v čem naj bi bila izvršena pridobitev ne sodijo v opis dejanja. Neizpodbiten je zaključek v obravnavani zadevi, da je obdolženec avtomobilske dele dejansko pridobil, saj je z njimi razpolagal, kar že samo po sebi pomeni, da jih je moral na nek (drugačen) način tudi pridobiti. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, ni podana.
Obdolženec je avtodele, ki so izvirali iz v tujini ukradenega vozila, vgradil v zakonito kupljeno vozilo iste znamke, nato pa tako sestavljeno vozilo registriral in dal v komisijsko prodajo.
SPZ člen 44, 44/4. ZOR člen 73, 455. ZPP člen 8, 13, 183, 183/1, 183/1-3, 183/2, 206, 206/1, 206/1-1, 300/1. ZTLR člen 28, 28/2, 33, 72, 72/1. ZZK(95) člen 5, 5/4. ZZK-1 člen 8.
Skladno z določbo 455. člena takrat veljavnega ZOR bi pogodba o prodaji nepremičnine sicer morala biti sklenjena v pisni obliki (forma ad valorem), vendar pa sodišče prve stopnje sklicujoč se na teorijo realizacije (konvalidacije) iz 73. člena istega zakona, ki jo je v nasprotju s prepričanjem pritožbe moč uporabiti tudi v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na temelju priposestvovanja in zaključkov o dobri veri priposestvovalca ne izključuje, z ozirom, da je bil glede na plačilo kupnine in izročitev sporne nepremičnine toženim strankam v neposredno posest v ustni obliki dosežen dogovor o prodaji sporne nepremičnine v pretežni meri izpolnjen, pravilno zaključi, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena veljavno, s tem pa posest toženih strank zakonita. Na podlagi tako sklenjenega pravnega posla pa sta toženi stranki tudi utemeljeno izhajali iz prepričanja, da sporno nepremičnino posedujeta kot svojo. Dobrovernost kot predpostavko zunajknjižnega priposestvovanja je potrebno presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe.
Tožnik (invalid III. kategorije) zaradi psihične bolezni ni več zmožen za delo, na katerega je razporejen. Še vedno pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo psihično lahko in nezahtevno delo z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev, ni utemeljen.
dodatek za pomoč in postrežbo - višina - obseg pravice - spremembe
Pri višini pravice do dodatka za pomoč in postrežbo sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo sklepa Sveta Zavoda ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS oziroma Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določene v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstev, iz katerega izhaja, da znaša višina dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje upravičence od 1. 7. 2012 dalje 414,50 EUR.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi glede datuma nastanka potrebe po spremenjenem dodatku za pomoč in postrežbo je podana v določbi petega odstavka 169. člena ZPIZ-1, po kateri spremembe, ki vplivajo na višino oziroma obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.
ZDR-1 člen 20, 20/2, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/3, 257, 257/3. ZJU člen 33. ZODPol člen 17. ZNPPol člen 4, 4/1. ZPol člen 3, 3/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - goljufija - rok za podajo odpovedi - policist
Tožnik (policist - kriminalist) je v policijski evidenci v različnem obsegu preverjal osebne podatke občana in njegove zunajzakonske partnerice, pri tem pa v določenem obdobju ni storil ničesar za realizacijo razpisanega mednarodnega iskanja in v zvezi s tem za prijetje in predajo tega občana in njegove zunajzakonske partnerice, čeprav je s potrebnimi podatki razpolagal. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izgubljeni dobiček – določanje višine izgubljenega dobička – izvedenec kot informativni dokaz – fiksni in variabilni stroški – trditveno breme
Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov kot tudi obstoja posebnih okoliščin je na tožeči stranki.
Izgubljenega dobička se ne enači s pojmom izgubljenega prihodka ter se ga razlaga kot prihodke, ki bi jih tožeča stranka dosegla ob normalnem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo, zmanjšane za odhodke oziroma stroške, ki bi ji nastali v zvezi s temi prihodki, pri čemer v obseg stroškov, ki se odštejejo od prihodkov spadajo le variabilni stroški poslovanja tožeče stranke, ne pa tudi fiksni.
Komisija za preizkus ocene ne bi smela vrniti zahteve za preizkus ocene na prvo stopnjo oziroma naložiti delodajalcu, da javnega uslužbenca ponovno oceni, temveč je bila dolžna sama določiti oceno tožnika. Peti odstavek 17.a člena ZSPJS namreč določa, da je odločitev komisije dokončna, kar pomeni, da komisija za preizkus ocene mora odločiti o oceni tako, da oceno ali spremeni ali oceno potrdi (meritorna odločitev), ne pa da razveljavi odločitev odgovorne osebe ter oceno razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. To pravno stališče potrjuje določba šestega odstavka 17.a člena ZSPJS, ki določa, da je veljavna ocena tista, ki jo določi komisija, torej gre lahko le za meritorno odločitev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.
Zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja (7. odstavek 17.a člena ZSPJS). Ker je šlo pri toženi stranki za napačno ravnanje komisije za preizkus ocene tožene stranke, je imel tožnik pravni interes za vodenje predmetnega spora, saj mu pravni interes za izpodbijanje sklepa dajeta določili petega in šestega odstavka 17.a člena ZSPJS.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0083536
SZ člen 159, 159/1, 159/2. SZ-1 člen 91.
sklenitev najemne pogodbe – bistvene sestavine najemne pogodbe – plačilo najemnine – teorija realizacije – imetnik stanovanjske pravice
Teorijo o realizaciji je mogoče uporabiti, če se stranki ustno dogovorita (izrazita volji) o sklenitvi pogodbe. Zgolj z uporabo stanovanja in plačevanjem zanjo ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe.
Po uveljavitvi SZ nihče ni mogel izgubiti do dneva uveljavitve SZ že pridobljenega statusa imetnika stanovanjske pravice zaradi okoliščin, ki so po ZSR imele za posledico odpoved ali prenehanje stanovanjskega razmerja, nastopile pa so po uveljavitvi SZ.
ZGD-1 člen 7, 7/1, 8, 8/1, ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7, 442/7-1. ZFPPod člen 12, 13.
kapitalska družba – spregled pravne osebnosti – sklepčnost tožbe – odgovornost družbenikov za obveznosti družbe – zloraba družbe – oškodovanje upnikov – aktivno ravnanje družbenika – odsvojitev poslovnega deleža – jamčevalni spregled pravne osebnosti – izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije – odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe – aktivni družbeniki
Zloraba družbe predpostavlja aktivno ravnanje družbenika.
Odsvojitev poslovnega deleža vpliva na lastninsko strukturo družbe, ne pa na njeno premoženje.
Toženčeve zlorabe družbe v nobenem primeru ne more predstavljati ravnanje družbe (njenih družbenikov) po tistem, ko je toženec poslovni delež že odslovil.
razmerja med starši in otroki – preživljanje mladoletnega otroka – določitev višine preživnine – potrebe preživninskega upravičenca
Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, izobraževanja, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Otrokove potrebe je treba upoštevati kot celoto, pri tem pa ne gre za matematični izračun, temveč za oceno.
plačilo uporabnine – prisilna izselitev zakonca iz skupnega premoženja – neupravičena pridobitev – objektivna korist – višina uporabnine
Tožnica se glede na izkazana nasilna ravnanja toženca ni bila dolžna vrniti nazaj v nepremičnino, ki je njuno skupno premoženje, niti dopustitve rabe od toženca v tej situaciji ni bila dolžna zahtevati.
Za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ ni pomembno, ali pomeni pridobitev stvari za obogatenega objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Pri ugotavljanju višine uporabnine, do katere je upravičena tožnica, je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse, v skladu s katerim je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine