Pri odločanju po 251. členu ZUP je drugostopenjski organ omejen z obsegom pritožbenega preizkusa, kot ga določa 247. člen ZUP, kar pomeni, da pritožbeni organ v pritožbenem postopku ne more samovoljno (po uradni dolžnosti) širiti dejanskega stanja ali mimo konkretnih pritožbenih navedb na novo ugotavljati in aplicirati zakonskih pogojev.
Pravni položaj tožnice, ki si želi ukinitve statusa javnega dobra na nepremičnini v lasti Občine, se namreč ne z odpravo izpodbijane odločbe ne z ohranitvijo statusa javnega dobra na tej nepremičnini, še v ničemer ne spremeni. Tožničina želja oziroma njeno dejansko pričakovanje, da ji bo Občina po prenehanju statusa javnega dobra to parcelo prodala (oziroma si bosta tožnica in občina zamenjali določeni zemljišči), s čimer bo (kot to tožnica trdi) pravno formalno uredila status predmetnih nepremičnin, predstavljajo zgolj njen dejanski (in ne pravni) interes za odpravo izpodbijane odločbe.
Pri paketni prodaji kmetijskih (in gozdnih ali stavbnih) zemljišč lahko upravni organ odobri zgolj en pravni posel, ta pa mora zajemati vse v paketu vključene nepremičnine in v ponudbi določene pogoje.
Pri paketni prodaji kmetijskih in gozdnih zemljišč je potrebno uporabiti pravila o prednostnem vrstnem redu kupcev (predkupnih upravičencev) iz 23. člena ZKZ in 47. člena ZG. Na tej podlagi mora upravni organ ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejetju ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi navedenih materialnopravnih določb ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč, ter katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz navedene paketne prodaje. Le če je upravičena oseba za nakup obeh vrst nepremičnin na navedenih pravnih podlagah ista, je mogoče tak pravni posel odobriti, sicer pa je treba odobritev z odločbo zavrniti.
Po obeh podlagah, po ZKZ in ZG, ima torej najmočnejšo predkupno pravico solastnik, pri čemer je ta po ZG izenačen z lastnikom sosednjega zemljišča.
Brezplačna pravna pomoč se dodeli, če prosilec izpolnjuje pogoje, ki se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj).
Iz pravnih dejstev, da je zakonodajalec v ZTuj-2 uredil opredelitev žrtve trgovine z ljudmi, da je določil, da policija bodisi na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni žrtvi trgovine z ljudmi, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, da žrtvi trgovine z ljudmi policija na njeno prošnjo dovoli zadrževanje tudi v primeru, ko žrtev izkaže obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo njeno prebivanje v Sloveniji in da žrtev trgovine z ljudmi lahko poda prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom dovoljenega bivanja, če žrtev trgovine z ljudmi prebiva v Sloveniji na drugi podlagi, kot je dovolitev zadrževanja iz prvega odstavka 50. člena ZTuj-2, je treba izpeljati, da je v okoliščinah, kot so izkazane v konkretnem primeru, ko je policija zbrala določena dejstva o domnevnem kaznivem dejanju in je potencialno žrtev tudi zaslišala v predkazenskem postopku, ta bila dolžna, na zahtevo oziroma prošnjo tujca in ob uporabi določb ZUP ter ob izvajanju sporazuma o strokovnem sodelovanju z nevladno organizacijo s predmetnega področja, odločiti o prošnji za identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi v (u)pravnem postopku in z (u)pravnim aktom. To interpretacijo ZTuj-2 namreč potrjujejo obveznosti Republike Slovenije na podlagi mednarodnega prava v zvezi s pravno naravo pomoči in podpore (domnevni) žrtvi trgovine z ljudmi.
Prag, ko osebi pripada pomoč in podpora v skladu z Direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi 2011/36 je obstoj "utemeljenega suma", da je bilo zoper osebo storjeno katero koli izmed dejanj iz členov 2 in 3 te direktive. Sodišče EU pravi, da mora organ odločati, "utemeljen sum" iz direktive pa je treba razlagati in uporabiti v smislu "utemeljenega razloga za domnevo".
Ustrezni mehanizem za zgodnje odkrivanje žrtev ter zagotavljanje pomoči in podpore žrtvam je brez dvoma identifikacijski postopek na predlog tujca ali po uradni dolžnosti.
Varstvo pred trgovino z ljudmi spada v okvir iztožljive pravice iz člena 4 EKČP. Glede statusa pravice iz 4. člena EKČP je ESČP odločilo, da so pravice iz 4. člena EKČP absolutno zavarovane.
Pravico do zaščite pred trgovino z ljudmi iz 4. člena EKČP po interpretaciji ESČP sestavljajo tri pravne komponente. Za obravnavani upravni spor je bistvena druga komponenta, to so t.i. "operativni ukrepi za zaščito žrtev in potencialnih žrtev trgovine z ljudmi." Ključen standard z vidika varstva človekove pravice iz 4. člena EKČP v zvezi s trgovino z ljudmi je, ali je v okoliščinah določenega primera mogoče ugotoviti, da je nastala pozitivna obveznost sprejetja operativnih ukrepov, ker so se državni organi zavedali ali bi se morali zavedati okoliščin, ki so vzbujale verodostojen sum, da je posameznik že bil ali pa da (je) obstaja(lo) resnično in neposredno tveganje, da bo žrtev trgovine z ljudmi ali izkoriščanja v smislu 3.a člena Palermskega protokola in 4.a člena Konvencije Sveta Evrope o boju proti trgovini z ljudmi. Če so takšne okoliščine bile znane oziroma bi organom morale biti poznane, pride do kršitve 4. člena EKČP, če organi oblasti ne sprejmejo ustreznih ukrepov v okviru svojih pooblastil, da bi posameznika odstranili iz takega položaja ali tveganja.
ESČP izpeljuje, da "upravnega priznanja statusa potencialne žrtve trgovine z ljudmi" ni mogoče razumeti tudi kot, da so (bili) elementi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi dokazani. Dejansko (potencialne) žrtve potrebujejo podporo še preden je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi formalno ugotovljeno; sicer bi bilo to v nasprotju s celotnim namenom zaščite žrtev v primerih trgovine z ljudmi.
V postopku identifikacije pristojni organ strokovno ni vezan na usmeritve tožilca, ampak mora biti avtonomen v strokovni oceni o obstoju oziroma nevarnosti trgovine z ljudmi.
Ker nobena izmed direktiv EU ne ureja na specifičen način pravne narave in garancij v postopku identifikacije domnevne žrtve trgovine z ljudmi in pravnih sredstev, je to vprašanje v sferi procesne avtonomije držav članic EU.
Z vidika načela enakovrednosti je relevanten pravni institut odredbe policije o prepovedi približevanja iz 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. V tem primeru gre za formalno-pravno odločitev, ki se izda v obliki pravnega akta, ki zavezuje kršitelja in varuje žrtev. Načelo enakovrednosti govori v prid temu, da je treba tudi tretji stavek prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija tudi na predlog domnevne žrtve trgovine z ljudmi ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt o tem, ali je izkazan verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je posameznik žrtev trgovine z ljudmi, ali pa to ni izkazano.
Kar zadeva preizkus z vidika načela učinkovitosti obravnavani primer kaže na to, da domnevna žrtev trgovine z ljudmi ne more učinkovito zavarovati sicer iztožljivih pravic do pomoči in podpore, ki posamezniku sicer lahko pripadajo na podlagi tretjega odstavka 5. člena Listine v zvezi z omenjenimi direktivami, če policija zgolj meni in v dopisu ugotovi, da ne obstaja verodostojen sum oziroma utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi. Zato je treba določbo tretjega stavka iz prvega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 50. člena ZTuj-2 razlagati tako, da mora policija, v sodelovanju oziroma v koordinaciji s strokovnjaki s področja trgovine z ljudmi na prošnjo posameznika ali po uradni dolžnosti izdati (u)pravni akt v identifikacijskem postopku.
V obravnavani zadevi je bil tožnik že predan odgovorni državi članici Republiki Bolgariji, vendar je interes za vsebinsko obravnavo tožbe še vedno podan, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Tožnik je po lastni volji zakrivil stroške izvršilnega naslova v izvršilni zadevi I 128/2023 v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP.
Pravilna in zakonita je tudi odločitev tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči.
Tožena stranka bi morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji v primeru predaje dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo na način, kot je to predlagano v izvedeniškem mnenju. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da kljub temu, da pri tožniku ni podana huda duševna bolezen (npr. psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja), pa je vendarle izkazano, da ima psihične težave. Po mnenju izvedenke je predaja tožnika v Republiko Bolgarijo sicer mogoča, vendar le ob predpogoju, da se bo tudi tam nadaljevalo njegovo zdravljenje tako z zdravili kot tudi z ustreznim psihiatričnim vodenjem, zaradi česar je izvedenka tudi predlagala preventivne ukrepe ter zapisala, da mora biti zagotovljena ustrezna psihološka in psihosocialna podpora na obeh straneh, torej v primeru izročitve, tudi Republike Bolgarije. Iz odgovora pristojnih bolgarskih organov, s katerimi sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa je razvidno zgolj to, da bo azilni postopek potekal v skladu z evropsko zakonodajo in nacionalno zakonodajo. Tak odgovor pa ne more nadomestiti individualnega zagotovila, da bo tožnik dejansko tudi prejel zdravniško pomoč in oskrbo, in ki bi predstavljalo specifično individualno jamstvo za njegov konkreten primer.
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti. Tožnica ni predložila objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njenega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajala nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Švicarske konfederacije.
Dejstvo, da toženka ni pristojna za odločanje o dodelitvi BPP za delovne spore, na nastanek tožničine terjatve ni vplivalo. Če odločbo izda stvarno nepristojen organ, je to v skladu s 1. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, vendar odločba zaradi tega ni nična.
Na nastanek tožničine terjatve prav tako ne vpliva dejstvo, da je postopek ugotavljanja obstoja prerekanih terjatev, ki izhajajo iz delovnega razmerja, v odločbi o dodelitvi BPP upravičencu zmotno opredeljen kot pravdni postopek.
Zgolj zaradi napačne opredelitve tipa postopka, za katerega je bil BPP odobren, kot pravdnega postopka namesto delovnega spora, odločba ni tako nejasna, da iz nje ne bi bilo mogoče ugotoviti obsega dodeljene BPP.
Toženka je z odločitvijo, da storitve niso bile opravljene v obsegu dodeljene BPP, napačno uporabila določbo šestega odstavka 30. člena ZBPP.
Iz določb ZDajMV, zlasti tretjega odstavka 16. člena zakona, izhaja, da prvostopenjski organ odločbo izda v skrajšanem postopku na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP. To pa tudi pomeni, da se strankino temeljno procesno upravičenje do izjave vzpostavi šele v pritožbenem postopku. Če se na podlagi strankinih navedb v pritožbenem postopku izkaže, da je bilo pravno odločilno dejansko stanje v resnici drugačno, je odločba izdana v skrajšanem postopku na podlagi evidence nezakonita.
Z izvajanjem obravnavanega GPS sledenja pri zavezancu nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, podatkov, kje točno (mikrolokacija), se je v določenem trenutku določen zaposleni s službenim vozilom nahajal. Tožnik se ne more z uspehom sklicevati na to, da lahko kdorkoli od delavcev vozi vozilo in da se ti menjavajo. Bistveno v zadevi je, da je tožnik mogel pridobiti podatke o vozniku vozila, ne pa kolikokrat je do teh podatkov dejansko dostopal.
Sklicevanje na zakonit interes za obdelavo, in sicer varovanje premoženja in preprečevanja premoženjske in nepremoženjske škode, boljše organiziranosti in ekonomičnosti podjetja in obračunavanje stroškov poti ne izkazuje, da je za dosego tega zakonitega interesa potrebno tudi sistematično in kontinuirano GPS sledenje vseh poti vseh navedenih službenih vozil, tj. da tega cilja ne bi mogel doseči z nobenim drugim ukrepom, ki bi v manjši meri posegal v informacijsko zasebnost zaposlenih. Tudi v teh primerih namreč prevladajo interesi oz. pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.
Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Odložitev učinkov izpodbijanega akta v upravnem sporu ni mogoča, če je bil izpodbijani akt v času odločanja sodišča o predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe že izvršen.
Dovoljenje za opravljanje dejavnosti je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljene kršitve obveznosti poročanja odvzeto, kar pomeni, da tožeča stranka dejavnosti, za katero ji je bilo izdano dovoljenje, ne more več opravljati, logična posledica tega pa je, da tožeča stranka tudi v register (pa čeprav le začasno - do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu) zaradi varstva javnega interesa ne more biti vpisana. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko opravljajo le tisti delodajalci, ki razpolagajo z veljavnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti in ki so na podlagi tega dovoljenja tudi vpisani v register kot javno evidenco.
Postopek mednarodne zaščite primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlitve prosilcem za azil, zato odsotnost te pravice ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, razen če bi to v kombinaciji z drugimi dejavniki (npr. odsotnostjo kakršne koli materialne oskrbe s strani države) privedlo do stanja ekstremnega materialnega pomanjkanja, ki je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom. Slednjega pa tožnik ne trdi niti toženka ne ugotavlja.
Prosilec je tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.
Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.
Tožniku je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Nizozemski po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze.
Tožnik z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Tožnik je imel možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom. Posledično je pravilno procesno postopanje toženke, ki je tožnikovo zahtevo z dne 18. 12. 2025 obravnavala v skladu določbami ZMZ-1 kot ponovno prošnjo.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Tožnik takih dejstev ni navedel.
Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje.
Toženka bi glede na izkazano okoliščino, da ima tožnik duševno motnjo, ki terja resno zdravstveno obravnavo, pa te na Hrvaškem (v dveh letih) ni bil deležen oz. je bila očitno spregledana, morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, kot jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v danem primeru, ob vseh izpostavljenih okoliščinah, ne zadošča.