Z dejanjem ko je tožena stranka odločila, da tožnik kot pooblaščeni inženir ne sme biti imenovan za vodjo projekta, je brez dvoma posegla v pravico tožnika, da opravlja delo vodenja projektne dokumentacije v primeru konkretnega projekta "D.". Ta poseg je predpisan z zakonom, kajti zakonodajalec je predpisal, če glede na namen gradnje prevladuje arhitekturna stroka, potem je prav, da je za vodenje projektne dokumentacije določen pooblaščeni arhitekt. Tako navodilo oziroma usmeritev pristojnega organa projektantski družbi oziroma investitorju tekom upravnega postopka je tudi primeren ukrep, saj je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to pa je, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za objekt "D.", določen arhitekt in ne inženir, seveda pod pogojem, da arhitekturna stroka prevladuje glede na namen gradnje "D."; gre nedvomno tudi na nujen ukrep, ki ga ni mogoče doseči z milejšim posegom v pravico inženirja opravljati vodenje izdelave projektne dokumentacije, ki bi lahko v enaki meri dosegel isti legitimen cilj. Sodišče tudi ne vidi nesorazmerja v ožjem pomenu besede med omejitvijo pravice tožnika, da opravlja delo vodje projekta v primeru "D.," in na drugi strani varstvom javnega interesa, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije zadolžen arhitekt, pod pogojem da v primeru "D." glede na namen objekta prevladuje arhitekturna stroka.
Če je pouk v odločbi napačen, se lahko ravna vsaka stranka po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic. Tožnik je glede na pravni pouk štel, da lahko vloži tožbo le zoper odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, kar je tudi storil. Njegovo tožbo je moralo sodišče kot nedovoljeno sicer zavreči, vendar pa tožniku zaradi napačnega pravnega pouka v odločbi toženke še ni potekel rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, s katero je bila njegova pritožba zavržena kot prepozna.
Za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je treba zatrjevati in dokazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče z dovolj veliko verjetnostjo predvideti nastanek težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v povezavi s skupnimi standardi iz sodne prakse SEU.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Organ je v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti.
Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo in nanj povabilo tožnika, med drugim tudi z namenom, da bi mu dalo pravico do izjave in da mu omogočilo neposredno izpoved o dogodku, s katerim tožnik utemeljuje predmetni zahtevek. Tožnik te procesne možnosti ni izkoristil, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.
Rok za tožnikovo predajo je potekel, zato je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje postala odgovorna Republika Slovenija.
Bistveno za priznanje povečanja skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 7. člena OT je, da gre za krajevno in časovno samostojna (izvršitvena) ravnanja in torej za ločene historične dogodke. Smisel povečanja nagrade je namreč v tem, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožničin pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Prosilci morajo podatke sami predložiti službi za BPP le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj prosilca in njegove družine.
Dolžnost pridobivanja podatkov preide na prosilca le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov.