Tožnik je navedel, da se mu v izvorni državi ni zgodilo nič hujšega oz. da tam ni bil ogrožen, da je izvorno državo zapustil zaradi spora s strici zaradi kmetijske zemlje, kar pa niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite.
Odločba ni nična, če je izrek določen, natančen, jasen in kot tak ne dopušča različnih tolmačeni, vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) ima v upravnem postopku poseben pomen in zahteva, da je strankam dana realna možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Navedeno zajema, da je stranka pred izdajo odločbe v celoti seznanjena s strani upravnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, kar vključuje tudi oceno upravnega organa, ali je stranka uspela dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme (torej, da je seznanjena z uspešnostjo lastnih že predloženih dokazov in pojasnil). Tem zahtevam ni mogoče zadostiti zgolj s seznanitvijo stranke z vsebino nadzora in pozivi na predložitev dokumentacije.
Naloga informacijskega pooblaščenca ni omejena le na test javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, temveč vključuje tudi presojo, ali so izpolnjeni pogoji po ZTP, da se nek podatek lahko opredeli kot tajen. Šele če ugotovi, da so ti pogoji izpolnjeni, lahko pristopi k testu javnega interesa.
Dejstvo, da je tožnik sam javno objavil istovrstne podatke, ima ključen pomen za presojo škodljivih posledic razkritja. Če je tožnik določene podatke o vrsti, količini in prostorski razporeditvi blagovnih rezerv javno objavil, ne more hkrati trditi, da bi razkritje teh istih podatkov v okviru zahtevanih dokumentov imelo škodljive posledice za njegovo delovanje ali izvajanje nalog. Javna objava istovrstnih podatkov izkazuje, da njihovo razkritje ne povzroča škodljivih posledic, ki jih zahteva ZTP za določitev podatka kot tajnega.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v obravnavani zadevi je iz tonikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 10. 11. 2025. V konkretni zadevi je torej tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči 11. 11. 2025, iztekel se je z dnem 14. 11. 2025. Tožnik je tožbo vložil 17. 11. 2025, t.j. prepozno.
Poslovni stiki pomenijo tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene, ter da med poslovne stike lahko spadajo tudi odnosi med osebami, ki se vzpostavijo in obstajajo v okviru delovnega razmerja.
Delovnopravno razmerje, ki vključuje hierarhično nadrejenost in podrejenost znotraj istega delodajalca, po svoji naravi in vsebini ne ustreza pravnemu standardu poslovnega stika.
Ko ista površina predstavlja osnovo za vlogo za pomoč in/ali zahtevek za plačilo v okviru več kot ene sheme pomoči ali ukrepa podpore na površino, se površina upošteva ločeno za vsako od navedenih shem pomoči ali vsakega od ukrepov podpore. Upravna kazen se določi za vsako shemo posebej, če so v zvezi z odstopanji, ugotovljenimi glede čezmejne prijave, izpolnjeni pogoji.
Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. V primeru odprave izpodbijanega sklepa bo tožnik upravičen do vrnitve plačane denarne kazni. S strani tožnika zatrjevano pravno in časovno breme zaradi postopka vračila te kazni pa še ne pomeni težko popravljive škode.