Dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija po opravljenem razgovoru z vlagateljem poda mnenje, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi ocene vrste in obsega osebne asistence za vlagatelja na podlagi vseh dokazov. Le golo sklicevanje na izvid in mnenje strokovnega organa zahtevi po obrazložitvi ne zadostuje, saj je odločitev o pravici do osebne asistence v pristojnosti upravnega organa in ne po njem postavljene komisije.
Izpodbijana odločba le povzame zaključek izvedenskega mnenja brez obrazložene utemeljitve, kako je bil upoštevan varnostni vidik in specifična narava duševne bolezni. Pri tem nekritično sledi mnenju komisije, ne da bi pojasnila, kako je bilo ocenjeno dejstvo, da tožnik potrebuje pomoč tudi ponoči zaradi prisluhov in suicidalnih misli. Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ sam.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Tožnik je svobodno izbral, da je samovoljno zapustil azilni dom pred odločitvijo o njegovi tožbi v upravnem sporu. Izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. S tem pa ni več podan njegov pravni interes za tožbo.
promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla - status zaščitene kmetije - nedovoljena delitev zaščitene kmetije
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sistemske pomanjkljivosti so podane takrat, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
URS člen 14. ZSZ člen 62, 62/1. GZ-1 člen 3, 3-1š. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 14, 15.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - razlaga zakona
V Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je po Zakonu o stavbnih zemljiščih in Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86) upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode, ki se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan pri legi nepremičnine v smislu dodatne komunalne opremljenosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
V kolikor je bil tožnik deležen grdega ravnanja policistov, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-d.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Odreditev prepovedi vstopa za obdobje petih let samo po sebi še ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu.
državljanstvo RS - državljanstvo z naturalizacijo - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - prekinitev bivanja
Za zdravljenje v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe gre lahko le v primeru storitev, ki jih izvedejo zdravstvene ustanove. Neutemeljene so tako tožnikove navedbe, da je treba navodilo osebne zdravnice, da v času začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni odpotuje v BiH, ker je tam zanj lahko skrbela njegova mama, v Sloveniji pa je takrat živel sam, šteti za napotitev v tujino s strani zdravstvene institucije v smislu tretje alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
Inšpekcijski organi v postopkih po ZCes-1 in ZIN nimajo procesne obveznosti izdajanja ločenih ugotovitvenih in izvršitvenih aktov. Inšpektor lahko z odločbo hkrati ugotovi kršitev in odredi njeno odpravo. Zakonska ureditev predvideva enotno odločbo, ki hkrati ugotavlja kršitev in odredi njeno odpravo.
Postavitev zapornic in postajnega poslopja na cestni svet javne ceste brez predpisanega soglasja upravljavca nedvoumno predstavlja kršitev določb ZCes-1, ki prepovedujejo posege v javno cesto, ki ovirajo varno uporabo ceste. Takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi nameščanja predmetov, ki ovirajo promet, ki jo lahko inšpektor sankcionira.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - trditveno in dokazno breme - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.
Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.
Toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.
Ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
To sicer drži, vendar pa to še ne pomeni, da nasprotni udeleženec nima pravice odgovoriti na predlagateljičin predlog, kjer izrazi svoje nestrinjanje z njenim predlogom in poda svoj, drugačen predlog. Vlaganje nasprotnih predlogov je v družinskih nepravdnih postopkih običajna praksa, saj gre za postopke, kjer želita nekdanja zakonca ali zunajzakonska partnerja urediti vprašanje varstva in vzgoje, preživljanja in otrokovih stikov. ZNP-1 sicer o nasprotnem predlogu izrecno ne govori, vendar to izhaja iz smiselne uporabe določb ZPP (določbe o nasprotni tožbi iz 183. člena ZPP), ki jo predvideva 42. čl. ZNP-1.
Sodišče tak pavšalni argument zavrača, saj pri presoji izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni pomembno, kdaj je BPP odločba bila izdana, ampak je pomembno, kdaj je bila vložena prošnja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
Iz tega izhaja, da če je tožnik prošnjo vložil 26. 9. 2024 (kot v tej zadevi, kar izhaja iz izpodbijane odločbe), se pri izračunu dohodka upoštevajo dohodki in prejemki meseca avgusta, julija in junija 2024, mesec september pa se ne upošteva.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZUreP-2 člen 210.
začasna omejitev lastninske pravice - potek časa - pravni interes za tožbo - izguba pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta - ugotovitveni zahtevek
V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbijano tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnik prizadeval s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogel izboljšati.
začasna omejitev lastninske pravice - potek časa - pravni interes za tožbo - izguba pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta - ugotovitveni zahtevek
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin so na dan odločanja o tožničini tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega.
V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 36/2.
omejitev lastninske pravice - začasna uporaba tujega zemljišča - procesna predpostavka za tožbo - izpodbojna tožba - poziv sodišča - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine". V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava bi namreč pomenila vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta, vrnitev zadeve v ponoven postopek pa obvezo pristojnega organa (četrti, peti odstavek 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o spornem razmerju - omejitvi tožničine lastninske pravice na nepremičninah zaradi začasne uporabe v korist MOL - v določenem časovnem obdobju, ki pa je že poteklo, kar zato ni mogoče.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Takšnega zahtevka tožnica ni vložila, čeprav bi to lahko storila bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavila tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodila oziroma ga dopolnila od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.