Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji člen 75, 75/4. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 90, 90/3, 90, 90/3.
kolektivni spor - kolektivna pogodba - nadomestilo plače
Če poklicna kolektivna pogodba določenega področja ne uredi
ugodnejše od kolektivne pogodbe dejavnosti ali če ga ga sploh ne
uredi, se upoštevajo določbe kolektivne pogodbe dejavnosti.
Ker Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ) ni
opredelila načina obračuna urne postavke osnove nadomestila za
čas odsotnosti z dela (v 4. odst. 75. čl. KPZZ določa le osnovo
za izračun nadomestila plače za čas odsotnosti z dela - izplačana
plača v zadnjih 3 mesecih), se upošteva 3. odst. 90. čl.
Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva
(KPDZSV), ki določa, da je osnova za obračun nadomestila plača
delavca v preteklem mesecu, osnovo v urni postavki pa določa
tako, da se plačo iz preteklega meseca deli s številom plačanih
ur delavca za redni delovni čas in za delo preko polnega
delovnega časa iz preteklega meseca.
Metoda obračuna urne postavke za izračun nadomestila plače, po
kateri se v osnovo za izračun urne postavke poleg plače za redni
delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa (nadurno
delo) tudi plačila za čas dežurstva in stalne pripravljenosti (ko
sicer ne opravlja dejanskega dela), medtem ko se pri številu ur,
na podlagi katerih se izračuna urna postavka, ure dežurstva in
stalne pripravljenosti ne upoštevajo (ker se upoštevajo le
plačane ure za redni delovni čas in za delo preko polnega
delovnega časa), ni v skladu s 3. odst. 90. čl. KPDZSV. Če se v
osnovo všteva plačilo iz vseh naslovov (redno delo, nadure,
dežurstva... ), prejeto v preteklem mesecu, tako doblena osnova
pa se ne deli z vsemi urami, za katere je zdravnik prejel plačo,
lahko pride celo do tega, da bi urna postavka za izračun
nadomestila plače za čas odsotnosti znašala več, kot bi znašala
ZOR člen 214, 218, 214, 218. ZOFVI člen 82, 82. OZ člen 193, 193.
obseg vrnitve pri neupravičeni obogatitvi
V okviru uradnega preizkusa s strani tožene stranke izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki od zneska, ki ga je naložilo v plačilo toženi stranki, tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih računov, s katerimi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala izplačilo navedenih zneskov. V primeru vrnitvenega zahtevka iz neupravičene obogatitve je potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ oziroma 214. člena ZOR. Ker tožeča stranka v svojih navedbah ni zatrjevala nepoštenosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na izplačilo zamudnih obresti do vložitve tožbe zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).
Tožena stranka je imela sporno tovorno vozilo v uporabi na podlagi dogovora z družbo M. To pa je tisto pomembno dejstvo, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve neutemeljen, saj prehod premoženja ni bil opravljen brez pravne podlage.
znamka - absolutno varstvo znamke - pojem enak - kisla smetana - mlečni izdelek
Pojem enak označuje (na primer) predmete, ki se med seboj po lastnostih, značilnostih ujemajo, se ne razlikujejo (prim. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, 1994, stran 199). Pojem "mlečni izdelki" pa je razumeti kot nadpomenko za vse najrazličnejše izdelke iz mleka. Vse te izdelke povezuje skupna značilnost, to je, da gre za izdelke iz mleka. V tej lastnosti so si med seboj vsi mlečni izdelki enaki. Toda (a) točka 1. odstavka 47. člena ZIL-1 ne govori o enakosti ene izmed lastnosti primerjanega blaga, temveč o enakosti med primerjanim blagom.
Za enakost med mlečnimi izdelki in kislo smetano v smislu (a) točke 1. odstavka 47. člena ZIL-1 ne gre, pa čeprav je res, kar trdi pritožnik, da je notorno, da je kisla smetana mlečni izdelek.
Ker je dolžnik zatrjeval negativno dejstvo, za katerega v fazi dovolitve izvršbe niti ni mogoče ponuditi oziroma zahtevati dokazov, je dokazno breme za nastanek in obstoj pravnega razmerja na upniku.
P. p. d.o.o. ni oseba iz 3. in 4. odstavka 87. člena ZPP. Sposobnosti biti pooblaščenka v sodnih postopkih ji po presoji pritožbenega sodišča ne daje niti 4. odstavek 131. člena ZIL-1. Patentni zastopnik, kar je P. p. d.o.o. (prim. 2. odstavek 131. člena ZIL-1), namreč lahko zastopa stranke pred sodišči, če izpolnjuje pogoje, določene s predpisi, ki urejajo zastopanje pred sodišči. Določilo 4. odstavka 131. člena ZIL-1 tako v obravnavanem primeru napotuje na ZPP.
Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti naročnika (plačilo avansa), tožeča stranka plačila pogodbene kazni ne more uveljavljati, saj je takšna sankcija izrecno izključena po 3. odst. 270. člena ZOR. Ker tožeča stranka konkretiziranih trditev glede neizpolnitve nedenarne obveznosti tožene stranke ni ponudila, je s tem podana nesklepčnost tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni. 629.čl. ZOR na specialen način ureja odškodninsko odgovornost naročnika v kolikor izkoristi upravičenje do razdrtja pogodbe s prevzemnikom. Njegova odškodninska obveznost je podana ne da bi bil podan element nedopustnega ravnanja. Da pa bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na tej podlagi lahko uspela, bi morala ponuditi konkretizirane trditve o dejanskih okoliščinah, ki jih za ugotovitev obveznosti, ki jo je dolžan naročnik izplačati prevzemniku zaradi razdrtja pogodbe, določa 629.čl. ZOR.