ZOR člen 200, 200. URS člen 34, 35, 39, 34, 35, 39. KZ člen 169, 169/3, 169, 169/3.
odškodnina za negmotno škodo - razžalitev časti in dobrega imena - protipravnost
Iz besed, da tožnik kot človek v življenju "ni imel vidnih uspehov" ni mogoče izpeljati avtomatično zaključka, da je tožnik nesposobnež.
Beseda padalec je v tekstu navedena v navednicah. Tudi ta beseda sama po sebi ni žaljiva. Če pa se upošteva še, da je toženec z njo izrazil svoje mnenje o tem, kako je tožnik prišel v parlament (ko se je eno poslansko mesto izpraznilo, je zaradi volilne matematike prišel na izpraznjeno mesto), je očitno, da gre za izraženo mnenje o tožencu kot politiku. V primeru, ko gre za izraženo mnenje o politični osebnosti v javni polemiki, pa je sodna praksa poenotena, da mora biti prag tolerance takšne osebe višji od osebe, ki ne nastopa v javnosti.
Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno napoved pritožbe, ni zakonit, saj temelji na razveljavljeni določbi 105.a člena ZPP (glej obseg razveljavitve omenjene določbe ZPP, razviden iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 22.09.2005, št. Up-258/03-14).
objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost
Tožnik je bil poškodovan dne 18.3.1997, ko se je moral udeležiti treninga, in je izvajal vajo meta. Potrebno je bilo sodelovanje obeh, vsaka malenkost, že drugačen gib, je lahko povzročila drugačen padec in je ta bil lahko že posledica malenkostne nepazljivosti enega ali drugega. Sedaj vaj na moč, med katere je spadal tudi sporni met, prav zaradi številnih poškodb, več ne izvajajo. Te konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je ta aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti, saj je kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihajalo do poškodb in padcev.
ZKP člen 420, 420/2, 422, 422/2, 420, 420/2, 422, 422/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o podaljšanju pripora
Res je tudi to, kar navajata obtoženca, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, vendar pa je naziranje obtožencev, da sta upravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nepravilno, saj jima tako funkcijo odreka dejstvo, da sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper odločbo, zoper katero takega pravnega sredstva ni moč vložiti. Tako je tudi neutemeljen tisti očitek, kjer obtoženca menita, da bi za presojo o tem, ali je njuna zahteva upravičena ali ne, bil pristojen edinole zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, ne pa predsednik senata. Tudi tako naziranje obeh pritožnikov ne drži, saj je po 2. odst. 422. čl. ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje upravičen zavreči s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice ali če je prepozna.