Za motilnost dejanja se ne zahteva volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti. V posestnih sporih pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje.
ZPP člen 339, 339/2-8, 350, 350/2, 339, 339/2-8, 350, 350/2.
bistvena kršitev določb postopka
Dolžnici je bil predlog upnikov za določitev sodnih penalov vročen šele hkrati z izpodbijanim sklepom. S takim postopanjem pa je sodišče prve stopnje odvzelo dolžnici možnost sodelovanja in obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.
Tožnik je v tožbi kot podlago tožbenega zahtevka navedel neupravičeno obogatitev tožene stranke, ker je tožnik opustil dejanja, predpisana za ohranitev meničnih pravic V tožbi je le pojasnil, da je bila menica izdana za zavarovanje posojila, ki bi ga morala vrniti tožniku najkasneje do 1.1.1996. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in oporekala le navedbam v zvezi s posojili. Navedla je, da tožnik za zatrjevana posojila ni predložil nobenih dokazov, ko pa bo predložil ustrezne dokaze, bo postavila ugovor pobota. Tako je tožnik takoj v naslednjem pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. V tem delu je res napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da se identiteta tožbenega zahtevka ni spremenila. Vendar zaradi tega sodišče ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v prvem pripravljalnem spisu z dne 10.5.2005 nasprotovala trditvam tožnika, da so bile sklenjene posojilne pogodbe. S tem se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato je pravilna ocena, da je v spremembo tožbe privolila. Glede na to, da je bila razširitev tožbene podlage takorekoč posledica ugovorov tožene stranke v odgovoru na tožbo prav v zvezi z samo sklenitvijo posojilnih pogodb, te ugovore pa je tožena stranka nato uveljavljala ves čas postopka in imela možnost navajati dejstva, dokaze in pravna naziranja v zvezi s tem, imela je možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do njenega procesnega gradiva v zvezi s tem, ni bila kršena njena pravica do izjave. Tek zamudnih obresti je posebna civilna sankcija, določena za primer zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Plačilo zamudnih obresti je stranska terjatev, vezana na osnovno obligacijsko razmerje. Tako je treba tudi glede teka zamudnih obresti uporabiti določbe ZOR, ki je veljal ob nastanku posojilnih razmerij in ne določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
Da je prišlo do kršitve prevzetih obveznosti po pogodbi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da toženec denarne obveznosti po naročniški pogodbi ni izpolnjeval, ker računov za opravljene storitve ni pravočasno plačal, zato mu je naložilo v plačilo pogodbeno kazen. Naložilo mu je torej plačilo pogodbene kazni za kršitev denarne obveznosti, kar pa po izrecni določbi 3.odst. 270.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni mogoče.
Gre za mlado oškodovanko, pri kateri je nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, zato ocena prvostopenjskega sodišča, da skaženost ne vpliva na njeno duševno ravnotežje, pritožbenega sodišča ni prepričala.
razveza - preživnina - razmerja med starši in otroci - izvedensko mnenje
Glavno vodilo, ki ga je imelo sodišče prve stopnje pred seboj, je, da bodo izpolnjeni pogoji za zdravo dozorevanje obeh mladoletnih deklet, skladen razvoj in primerno usposabljanje za njuno samostojno in zdravo življenje. Tega pa jima oče in mati ne moreta nuditi, zato se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obe mladoletni deklici dodeli v varstvo in vzgojo rejniški družini.
odškodnina za negmotno škodo - bodoča škoda - strah - obresti
Glede na dosedanji potek bolezni (primerjava CT slik iz leta 1999 in 2004) ne kaže na napredovanje bolezni, to pa pomeni, da drugih invazivnih preiskav pri tožniku ni mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da simptomi, ki jih je tožnik navajal, niso posledica azbestne bolezni, je pa bil zaradi ugotovljene azbestne bolezni podvržen različnim preiskavam. V bodoče bo tudi tem preiskavam podvržen, ker je potrebno to bolezen nadzorovati. Za vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in ki jih bo v bodoče še imel, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravično odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT.
Če je izvedenec povedal, da bi stopnjo invalidnosti lahko ugotovili pri tožniku že julija 1995, to ne pomeni, da bi stopnjo in posledice lahko ugotovila tožeča stranka sama brez pomoči izvedenca. Tožena stranka je lahko ugotovila obstoj invalidnosti in odstotek le-te šele, ko je prejela izvedeniško mnenje, to je 15.06.2001. Rok za izpolnitev obveznosti iz 1.odst. 919.čl. ZOR je tako potrebno šteti šele od tega dne dalje.
V tem primeru gre za spor o preživnini med bivšima zakoncema, saj je bila njuna zakonska zveza razvezana in ker ne gre za zakonski spor (spor o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze 406. čl. ZPP) ne pride v poštev določilo 411. čl. ZPP, na katerega se v predlogu sklicuje tožnica. Kadar gre za spor o preživnini med bivšima zakoncema, je za začasno odredbo o preživljanju treba izkazati predpostavke po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.
Na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev, da se je tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave zdravstveno stanje poslabšalo, vendar pa je bilo že ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do odškodnine za novo škodo ni upravičen, pravilen, tako kot je pravilna odločitev, da tožniku škoda v zvezi s predvideno operacijo kolka (ki nedvomno ni bila opravljena), ni nastala.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi do zneska 4.723.064,77 SIT, nato pa zavrnilo višji tožbeni zahtevek za 4.724.334,00 SIT, torej za znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je tožbenemu zahtevku sledilo do zneska 7.723.064,77 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo kot neutemeljen (razlika bi torej znašala le 1.269,23 SIT).
Zaključilo je, da znaša toženčeva obveznost na dan 31.5.1996 ATS 369.088,57, pri tem pa ni specificiralo, kaj predstavlja navedeni znesek. Izpodbijana sodba torej nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, to je o višini tožbenega zahtevka, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kaj predstavlja dosojeni znesek.