kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki - odločba o kazenski sankciji - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - bruto ali neto znesek
V takšnem opisu kaznivega dejanja so v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014 presodilo, da s tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov, ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev materialnega zakona. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so z njim varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V sodbah I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 je Vrhovno sodišče presodilo, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni, do vsega, kar mu po zakonu pripada, torej plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in pravico do regresa. Pravica delavca je torej pravica do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.
Iz delovnega razmerja, kot že rečeno, izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Vendar plača delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. To pomeni, da tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa, ali celo odpoved plači, ne more razbremeniti delodajalca plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.
V konkretnem primeru je sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, oziroma določitvi posebnega pogoja, upoštevalo vsoto vseh neplačanih obveznosti delodajalca, ki so v krivdoreku (ustrezno) navedene v bruto zneskih. Povedano drugače: sodišče je seštelo posamezne bruto zneske, ki izvirajo iz delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in jih delodajalec ni izplačal, pri tem pa ni ločilo med neto zneski, ki bi morali biti izplačani na račun delavca in zneski, ki gredo državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja. Slednji ne pripadajo delavcu, temveč državnemu proračunu oziroma državnim blagajnam. Zaradi navedenega je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je delavec obogaten za tisti del neizplačanih plač, oziroma drugih plačil iz delovnega razmerja, ki pripadajo državi oziroma pokojninski in invalidski ter zdravstveni blagajni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016530
ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 364, 364/7, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 54, 54/1, 251, 251/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - izvedenstvo - celovita in prosta presoja dokazov - non liquet - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - realni stek - nadaljevano kaznivo dejanje - premoženjsko kaznivo dejanje
Izvedenstvo se v postopku odredi takrat, ko je potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga z znanjem, ki presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče. Navedba prvostopenjskega sodišča, da samo z neposredno zaznavo ugotavlja, da so nesporni podpisi različni od spornih podpisov na obravnavanih listinah, vsaj na prvi pogled poraja vprašanje, zakaj je izvedenstvo sploh odredilo. Vendar pa je potrebno omenjeno stališče brati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev več tovrstnih kaznivih dejanj, tudi kadar glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, ni storitev nadaljevanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018536
ZKP člen 68, 68/1, 372, 372-1, 420, 420/5.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.. ZOdv člen 5.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - hudodelska združba - pravica do zagovornika - izčrpanje pravnih sredstev
Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.
ZKP člen 10, 10/1, 372, 372-3.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. URS člen 31.
kršitev kazenskega postopka - obstoj kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - identičnost dejstev - isti historični dogodek
Vrhovno sodišče iz obrazložitve sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 36893/2010 in I Ips 244/2015 ponovno poudarja, da pri nadaljevanem kaznivem dejanju ni pomembna pravna opredelitev dejanja, ampak je pomembna identičnost dejstev (idem factum). Vrhovno sodišče je v obeh sodbah poudarilo, da je glede kaznivih dejanj, izvršenih v realnem steku, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen, ali povedano drugače, za tista kazniva dejanja, za katera je bil nekdo v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja že obsojen, in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ne more priti do ponovnega sojenja, oziroma do ponovnega kazenskega pregona. Kar pa zadeva ista (pravilno bi bilo enaka) oziroma istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa ta praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen (tč. 20 in 21 sodbe I Ips 36893/2010 in tč. 9 sodbe I Ips 244/2015). Kdaj pa lahko izjemoma tudi kazniva dejanja tvorijo eno samo dejanje v procesnem smislu, pa je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo tč. 9 sodbe I Ips 244/2015 in tč. 21 sodbe I Ips 36893/2010, če je med dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti, brez upoštevanja okoliščin, ki bi vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Pri uporabi načela ne bis in idem se ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, pomembna je enakost dejstev, na pa enakost pravne opredelitve. Prepoved ponovnega sojenja se ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historičen dogodek, o katerem je bilo že razsojeno.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kriva ovadba - pravno odločilna dejstva
Opis kaznivega dejanja še omogoča, kar pravilno poudarja državni tožilec, pravno vrednotenje in sklepanje o obstoju (ali neobstoju) kaznivih dejanj, ki se preganjata po uradni dolžnosti, ki nista bili storjeni, kar je zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe. Abstraktni zakonski tekst „kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje“, je v opisu dejanja konkretiziran z navedbami, iz katerih je mogoče sklepati na zakonske znake kaznivega dejanja.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - načelo zakonitosti - obstoj kaznivega dejanja - obstoj prekrška - kršitev temeljnih pravic delavcev - nadomestilo plače - prikrajšanje
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je namreč po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzen izkazuje s prikrajšanjem delavcev.
Predmet kazenskega postopka so bila torej dalj časa trajajoča ravnanja obsojenke, ki so se nanašala na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju obeh delavcev. Glede na navedeno, je mogoče zaključiti, da obsojenka v kazenskem postopku ni bila obravnavana za historični dogodek, ki bi imel podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot jih je imelo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njo voden postopek o prekršku.
Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo (prvi odstavek 241. člena ZKP), pri čemer je treba pričo vselej vprašati tudi, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 241. člena ZKP).
S tem, ko je preiskovalna sodnica priči naknadno poučila o privilegiju iz drugega odstavka 236. člena ZKP in ju ob izjavi, da se privilegiju odpovedujeta, opozorila, da se bo na njuni izpovedbi lahko oprla sodna odločba, njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010, na kateri sta se tedaj sklicevali, nista postali procesno veljavna dokaza. Preiskovalna sodnica bi ob ponovnem zaslišanju, ob analogni uporabi 335. člena ZKP, v primeru, če bi ugotovila, da sta priči pri prejšnjem zaslišanju povedali dejstva, ki se jih več ne spominjata, ali če bi spremenili izpovedbi, kvečjemu lahko prebrala njuni izpovedbi z dne 24. 6. 2010 in na ta način pričama osvežila spomin. Vendar tega preiskovalna sodnica ni storila, kar je, ob upoštevanju, da sta priči nepismeni, še dodaten razlog, da zapisnika z dne 24. 6. 2010 nista (postala) procesno veljavna dokaza.
Zaradi napačne pravne presoje, kdaj neko sredstvo šteti kot nevarno v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, nižji sodišči nista ugotavljali vseh tistih pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je bilo leseno robato poleno v okoliščinah obravnavanega primera nevarno sredstvo, pri tem pa obšli tudi navedbe izvedenca dr. K. Povedano z drugimi besedami, odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo omogočeno zanesljivo pravno vrednotenje, ali je bilo pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe uporabljeno sredstvo v smislu drugega odstavka 122. člena KZ-1, so ostala neugotovljena. Ob odsotnosti konkretnih dejstev pa pravna presoja, ali je leseno robato poleno v konkretnem primeru predstavljalo nevarno sredstvo, ni mogoča. Taka presoja bo mogoča šele na podlagi dopolnitve dokaznega postopka v navedeni smeri.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - bistvene kršitve določb postopka - pravica do poštenega sojenja - pravica do obrambe - zagovornik - kolizija interesov - sodba sodišča druge stopnje - nerazumljiv izrek - izrek sodbe v nasprotju z razlogi - nejasni razlogi - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku.
Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.
bistvene kršitve določb postopka - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za zaslišanje priče - predlog za zaslišanje izvedenca - prištevnost - nerazumljiv izrek - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zatajitve - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.
Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.
Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.
Kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 sodita med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, o katerih v primeru, da so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (prvi odstavek 25. člena ZKP). Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno s poslanimi SMS in elektronskimi sporočili, kaznivo dejanje obrekovanja pa s poslanim elektronskim sporočilom.
Svetovni splet je skladno s teorijo in sodno prakso sredstvo javnega obveščanja, saj so vsebine, objavljene na svetovnem spletu, (razen izjemoma) dostopne vsakomur. Pri pošiljanju elektronskih sporočil je situacija drugačna; gre namreč za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša s pomočjo oziroma uporabo svetovnega spleta. Elektronska sporočila so s spletom sicer neločljivo povezana, vendar takšna komunikacija zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Vrhovno sodišče sprejema razloge izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da gre tudi pri elektronskih sporočilih za usmerjeno, zasebno komunikacijo (tako kot pri navadni pošti), ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenih značilnosti sporočil, poslanih po elektronski pošti, ne spremeni niti dejstvo, da je šlo pri več elektronskih naslovih, na katere je obsojenec pošiljal elektronska sporočila, za splošne oziroma generalne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, vendar je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016043
ZKP člen 365, 372, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/3.. KZ-1 člen 124, 124/1.
bistvene kršitve določb postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pomanjkljiva presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - posebno huda telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - očitna pisna pomota
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal dokaznega predloga za pridobitev dokumentacije Splošne Bolnišnice Izola ob sprejemu oškodovanca v bolnišnico. Zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 27. 9. 2016 podal dokazni predlog za pridobitev odpustnega pisma Splošne bolnišnice Izola za oškodovanca z dne 9. 1. 2015, ki ga je sodišče pribavilo (list. št. 99-100 spisa) in prebralo na glavni obravnavi, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se sodišče do teh zagovornikovih navedb res ni opredelilo, vendar zagovornik tega dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč je podal dokazni predlog, da se pribavi odpustno pismo. Temu dokaznemu predlogu je sodišče ugodilo. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobstoječem dokaznem predlogu, vpliv navedene pomanjkljivosti na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ki ga zagovornik v zahtevi niti ni konkretiziral, ni podan.
Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišč, da ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre pri očesu za pomemben organ, utemeljuje pravno oceno telesne poškodbe kot posebno hude telesne poškodbe, ki je pridržana sodišču.
Skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP gre pri pomoti v obsojenčevem imenu v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje za očitno pisno pomoto, ki ni vplivala na razumljivost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je v sodbi pravilno navedlo sodbo sodišča prve stopnje, ki se je izpodbijala s pritožbo in vsebino vložene pritožbe (369. člen ZKP), s čemer je bil predmet obravnavanja pred sodiščem druge stopnje natančno in nedvoumno opredeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014868
ZKP člen 65, 65/1, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2.
kršitev kazenskega zakona - silobran - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zapisnik o izpovedbah prič - vplivanje na priče - pooblaščenec oškodovanca - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru sta sodišči zaključili, da srečanje oškodovančevega pooblaščenca in navedenih prič ni bilo namenjeno medsebojnemu usklajevanju izpovedb. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZKP sme oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati po pooblaščencu, pri čemer je med njima v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljena svobodna komunikacija.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016042
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 371/2, 372/2.. KZ-1 člen 37, 240, 240/1, 240/2.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - napeljevanje h kaznivemu dejanju - konkretizacija zakonskih znakov - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje izvedenca
Zgolj na podlagi ugotovitve, da je imel obsojeni S. O. interes pridobiti premoženjsko korist družbi O. P., d. o. o., ni mogoče zaključiti, da je zato tudi nagovoril storilca kaznivega dejanja v izvedbo zanj škodljivega pravnega posla. Sodišče bi moralo nagovarjanje v obrazložitvi sodbe opredeliti s konkretnimi dejstvi.
Četudi je bila edino premoženje družbe O. M., d. o. o., nepremičnina na Hrvaškem, to še ne pomeni, da je vrednost poslovnega deleža družbe nujno enaka vrednosti zadevne nepremičnine, povečana za znesek nominalne vrednosti poslovnega deleža, kot izhaja iz izreka in obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tak sklep je pravno napačen, saj ne upošteva vseh vidikov oziroma metod ocenjevanja vrednosti podjetij.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00015375
ZKP člen 358, 358-1, 424, 424/2, 483, 483/2.. KZ-1 člen 176, 176/3.
postopek proti mladoletnikom - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - beneficium cohaesionis
Kadar zakonski znak kaznivega dejanja predstavlja nedovršni glagol, ki praviloma implicira neko ponavljajoče, trajajoče oziroma večkratno ravnanje, sodišče v primeru enkratnega ravnanja storilca presodi, ali je bila intenziteta (kvaliteta in kvantiteta) tega ravnanja takšna, da je storilčevo ravnanje zadostilo izpolnitvi zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja oziroma ali je mogoče iz storilčevega enkratnega ravnanja sklepati, da bo s svojim ravnanjem nadaljeval.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče, ob nespremenjenem opisu mladoletnikom očitanih kaznivih dejanj, samo spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj in zaključilo, da so mladoletniki zase pridobili pornografsko ali drugačno seksualno vsebino. Pritožbeno sodišče je v razlogih sklepa uporabilo dovršni glagol („pridobili“), kar je posledica tega, da so bile slike, upoštevaje kazenskopravni očitek mladoletnikom, s strani oškodovanke posredovane zgolj enkrat. Pritožbeno sodišče ob tem ni opravilo presoje, ali gre pri mladoletnikom očitanem ravnanju za zadostno stopnjo intenzivnosti, da že enkratna pridobitev fotografij zadošča za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014869
ZKP člen 344, 344/1, 344/2, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3.. ZVZD člen 5.. URS člen 29, 29-3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - blanketna dispozicija - dopolnilna norma - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - bistvene kršitve določb postopka - pravica do obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ogled kraja kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja
Navedeni določbi tako na splošno predpisujeta obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje pri delu. Varno ravnanje s konkretnimi opaži pa je določeno v 5. točki Programa. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni predpisi in splošno priznana tehnična pravila skupaj predstavljajo dopolnilno normo blanketne določbe iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ki določa varno deponiranje opažev oziroma onemogočanje približevanja nepravilno deponiranim opažem.
Obravnavano kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje1, pri katerem gre 1) za opustitev dolžnosti odgovorne osebe za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav ter 2) za opustitev drugih oblik varnostnih ukrepov, ki se zahtevajo po predpisih ali tehničnih pravilih.
Sodišči sta ugotovili in obrazložili, da bi moral obsojenec kot odgovorni vodja gradbišča, ki je bil določen za odgovorno osebo za izvajanje ukrepov za zagotovitev varstva in zdravja pri delu, pri čemer so bile njegove dolžnosti in odgovornosti določene v odločbi o imenovanju in pooblastilih z dne 26. 3. 2010, ali zagotoviti ustrezno deponiranje opažev ali zagotoviti postavitev varnostnih naprav, (alternativna) opustitev obeh dolžnosti pa predstavlja neposreden vzrok za škodni dogodek. Sodišči sta zaključili, da so obsojenčeve opustitve v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Obrazložili sta, je obsojenec imel možnost in dolžnost preprečiti oziroma odstraniti potencialno nevarnost, pa tega ni storil, čeprav je to bilo v njegovi pristojnosti, zavedanje obsojencev pa izkazuje tudi dejstvo, da je bilo ob kasnejši uporabi opažev poskrbljeno za fizično varovanje gradbene jame.
Okrožna državna tožilka je obtožnico spremenila na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, pri čemer se predmet obtožbe nanaša na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru prav tako ni prišlo do spremembe pravne opredelitve obravnavanega dejanja, zato kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana.
Obtožnica z dne 9. 2. 2015, ki je bila dne 1. 2. 2016 spremenjena skladno s prvim odstavkom 269. člena ZKP, v katerem so predpisane obvezne sestavine obtožbe, obsega opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in druge (v določbi navedene) okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolje označi. V obtožnici so navedena dejstva, ki so se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, med drugim tudi dejstva glede obsojenčevega vedenja o razopažanju in deponiranju opažev, prav tako je obrazloženo, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da bi lahko opisano ravnanje oziroma opustitev imelo za posledico prevrnitev opažev in poškodovanje delavcev, ki so se gibali pod njimi, kar se je zgodilo dne 2. 2. 2011.
ZKP člen 372, 372-4.. KZ-1 člen 7, 7/1, 7/2, 93, 93/1, 94, 94/1, 94/2.
kršitev kazenskega zakona - zastaranje izvršitve stranske denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni - prekinitev zastaranja - časovna veljavnost kazenskega zakona - nastop pravnomočnosti - uporaba milejšega kazenskega zakona
V času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče.
Sodišče bo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.
ZKP člen 34, 34/1, 372, 372-1. KZ-1 člen 216, 216/1, 216/3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - poskus kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine
Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je inkriminiran tudi položaj, v katerem oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Drži tudi, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe prav v zaščiti oškodovancev, takšne zaščite pa seveda ne potrebujejo samo dejanski dolžniki v primerih, ko upnik od njih namerno izterja več, kot pa so dolžni, temveč tudi oškodovanci, ki sploh niso ničesar dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja neko vsoto. Glede na objekt kazensko pravnega varstva je zato razumno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je ena od izvršitvenih oblik storitve tega kaznivega dejanja podana tudi takrat, ko storilec vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa se pri tem zaveda, da terjatev ne obstoji, oziroma da ne obstoji ustrezna verodostojna listina.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014117
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1 člen 74, 74/1, 186, 186/1, 45a.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi
Pri Institutu odvzema premoženjske koristi gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.
Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna.
Ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev ustavnih in procesnih načel v tem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00014114
ZKP člen 344, 344/1, 354, 354/1, 358, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 122, 122/1, 122/2.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - poskus uboja - lahka telesna poškodba - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba obtožbe - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja
Praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.
Ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo.
Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.