V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00093294
KZ-1 člen 54, 54/1. ZKP člen 372, 372-3.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - izključitev kazenskega pregona
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
kaznivo dejanje ugrabitve in prisilnega izginotja - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkreten dejanski stan - namen - subjektivni element kaznivega dejanja - objektivne okoliščine
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.
Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar.
Razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema obsojenke prišlo do časovnega pretrganja in na novo oblikovane volje za storitev drugega kaznivega dejanja, storjenega zoper drugega oškodovanca, kar so okoliščine, zaradi katerih njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot enotno dejavnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - prilastitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari - tatvina
Po večinsko sprejeti aprehenzijski teoriji v sodni praksi je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni treba, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala. Z izločitvijo stvari od drugih stvari in njeno, čeprav kratkotrajno posestjo, je namreč storilčev prilastitveni namen iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 že uresničen in kaznivo dejanje tedaj dokončano. Ostalo so okoliščine po kaznivem dejanju, ki na njegovo pravno opredelitev ne vplivajo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091969
URS člen 28. KZ člen 3, 3/2, 111, 112. KZ-1 člen 7, 7/2, 91, 91/2. ZKP člen 424, 424/1.
zastaralni rok - zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - relativno zastaranje kazenskega pregona - materialni rok - procesni rok - milejši zakon - retroaktivna uporaba zakona - razveljavitev pravnomočne sodbe - trditveno breme - načelo dispozitivnosti - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti
Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova.
Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna tožilka v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko soočila z razlogi sodišča druge stopnje, ki je pri presoji o enkratnem teku zastaralnih rokov izhajalo iz ustavnopravne zahteve po odpravi pravne negotovosti, ki izvira iz ponavljajočih se kazenskih postopkov zoper obdolženca.
Čeprav sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona in pri tem ni omejen s prekluzivnim rokom, nosi enako breme zatrjevanja kršitev kot nasprotna stranka v postopku.
Vsako ravnanje obsojenca v prvi noči predstavlja samostojno kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo prvič, drugič in tretjič dokončano z vstopom obsojenčevega spolnega uda v oškodovankino nožnico. Obsojenec z vsakim naslednjim spolnim odnosom ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja protipravna posledica prenehala. Ob storitvi drugega dejanja je torej šlo za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (drugič) uresničil prepovedano posledico. Pojmovanje, da je tri zaporedne spolne akte, šteti kot en enovit spolni akt, je neživljenjsko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092095
KZ-1 člen 220, 220/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - predlog za pregon - domneva - izjava volje - ovadba oškodovanca - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - domneva umika predloga za pregon - varstvo oškodovanca
Podani predlog za pregon, kot tudi njegov umik, je mogoče ugotoviti po izjavljeni(h) volji(ah) v prvem odstavku 53. člena, 54. členu, 55. členu, 56. členu in 57. členu ZKP, mogoče pa ju je tudi domnevati. Temeljna domneva je določena v drugem odstavku 53. člena ZKP, po katerem se šteje, da je oškodovanec, ki je sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, s tem podal tudi predlog za pregon. Podobna domneva je določena še v tretjem odstavku 53. člena ZKP v zvezi z zasebno tožbo. Njun smisel je v varovanju oškodovančevega položaja za primer, ko bi bilo kasneje v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga državni tožilec brez predhodnega oškodovančevega predloga ne more preganjati ali, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je lahko preganjano le po zasebni tožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091970
ZKP člen 60, 60/1, 60/2, 144, 144/1, 144/1-6. KZ-1 člen 190, 190/1. DZ člen 141, 141/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - odstop od sodne prakse - pojem oškodovanca - odvzem mladoletne osebe - oškodovanec kot tožilec - največja korist otroka - pravica do stikov - onemogočanje stikov - zlonamernost
Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022.
Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.
opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - podpora aktivnemu članu oborožene tolpe - organiziranje oborožene tolpe za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD - konkretizacija zakonskih znakov - odklonilno ločeno mnenje
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe je obsojenec materialno in moralno podpiral oboroženo tolpo, ki se je nameravala nasilno prebiti preko meje ter se priključiti oboroženim formacijam, kot društvom, organiziranim s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ. Res je sicer, da so bila opisana obsojenčeva podporna ravnanja neposredno namenjena oboroženi tolpi, vendar ta po dejanskem opisu v pravnomočni sodbi ni delovala brezciljno, temveč z namenom postati del oboroženih formacij, ki so bile organizirane z istim ciljem iz prvega odstavka 2. člena ZKLD, kot je bil opisan že pri obsojencu. S tem je povezava med opisanimi obsojenčevimi podpornimi ravnanji in oboroženimi formacijami, kot društvi, organiziranimi s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ iz 8. točke 3. člena ZKLD, v zadostni meri izkazana, medtem ko poimenovanje, struktura in način delovanja oboroženih formacij kvečjemu služijo podrobnejši označbi navedenih društev kot znaka kaznivega dejanja in ne šele njegovi konkretizaciji, po kateri so bila ta društva v izreku pravnomočne sodbe dejansko že opisana.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - konkretizacija zakonskih znakov - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - pravna kvalifikacija - kvalificirana oblika - zastaranje kazenskega pregona - ugotovitvena sodba
Glede na povzete relevantne dele kazenskopravnega očitka, ki abstraktnega dela ne vsebuje, je iz navedenih dejanskih okoliščin namen obdolženca pridobiti si veliko premoženjsko korist - da mu je torej ob izvršitvi kaznivega dejanja šlo za pridobitev prav takšne koristi - vsekakor mogoče prepoznati. Najprej je namreč izrecno izražen namen storilca kot direktorja računovodske službe v družbi D., d.d., v celoti izogniti se plačilu davka od dohodka pravnih oseb za predvidljivo in jasno določeno koledarsko obdobje; pri tem je treba upoštevati in poudariti tudi naravo tega davka, saj se slednji odmerja po vnaprej določeni ter znani davčni stopnji za posamezno davčno obdobje, s čimer je njegova višina vnaprej predvidljiva. Nezanemarljiva pa je tudi sama funkcija obdolženca v družbi, saj je bil prav on odgovoren za sestavljanje bilanc in letnih poročil ter je davčno zakonodajo in način obračunavanja davka od dohodka pravnih oseb poznal oziroma moral poznati. Da je bila obdolžencu zasledovana višina pridobitve protipravne premoženjske koristi od samega začetka znana, je razvidno tudi iz v opisu natančno predstavljenih špekulacij glede izdaje fiktivnih računov družbi D., d.d.. Slednji so za vsako posamezno obdobje v skupnem znesku očitno predstavljali prav takšen znesek, ki je v končnem rezultatu (ob upoštevanju vseh odhodkov) pomenil ravno za toliko nižjo davčno osnovo, da je družba izkazovala poslovanje brez obdavčljivega dobička na pozitivni nuli. Končno je višina davka, ki se mu je družba D., d.d., z ravnanji obdolženca A. A. izognila in predstavlja veliko premoženjsko korist, za vsako obravnavano obdobje v očitku določno navedena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091391
KZ-1 člen 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 355, 442. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje goljufije - pravna kvalifikacija - storilec - delictum proprium - splošno kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskih znakov - sojenje v nenavzočnosti - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium).
Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00090657
KZ-1 člen 228. OZ člen 131, 131/1, 148, 148/1.
poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - posebni pogoj - odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost pravne osebe - odgovornost nasproti tretjemu - poslovodenje - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ)
Poslovodje pravnih oseb v razmerju do tretjih oseb za povzročeno škodo praviloma osebno ne odgovarjajo (prvi odstavek 148. člena OZ), vendar pa obenem obstajajo tudi (izjemni) življenjski primeri, ko prvine samostojnega civilnega delikta v tolikšni meri presežejo prvine korporacijskega delikta, da se lahko vzpostavi odškodninska odgovornost posameznika.
Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost je (lahko) v določbi 131. člena OZ, ki je komplementarna določbi 148. člena OZ v vseh tistih izjemnih primerih, ko ravnanja posameznika konstituirajo samostojni civilni delikt in ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti ne posega v pravni red ali pravice tretjih oseb.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - dokazni predlog - dokaz s postavitvijo izvedenca - spolno občevanje - materialnopravno vprašanje - predmet presoje sodišča - zavrnitev predloga za izvedbo nepotrebnega dokaza
Vprašanje, ali gre pri določenem ravnanju za spolno občevanje v smislu inkriminacije po 173. členu KZ-1, je vprašanje materialnopravne narave, zato je odgovor nanj v domeni sodišča in ne sodnega izvedenca.
V slovenskem pravnem prostoru je dlje časa uveljavljeno stališče, da se po subjektivni plati zahteva, da storilec dejanje dojema "za svoje lastno" (ravna cum animo auctoris oziroma s "storilsko voljo"). Vendar pa novejša doktrina opozarja, da zakon takšne zahteve ne predvideva, tudi sicer pa zaradi izrazito subjektivnih značilnosti tovrstno razlikovanje ni zanesljivo merilo za razmejitev. O tem, da je razlikovanje med cum animo auctoris in cum animo socii nepomembno, kadar (so)storilec izpolni del zakonskih znakov in torej izvršuje sostorilstvo v ožjem pomenu, sta skladni tako teorija kot sodna praksa.
Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je navedba dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev v postopku. Pri tem ni nujno odločilen le zunanji izraz izjave, pač pa predvsem njena vsebina.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089900
KZ-1 člen 92, 94. ZKP člen 420, 420/1. ZIKS-1 člen 8, 8/1, 18, 18/1, 28.
izvršitev kazni zapora - zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - poziv na prestajanje kazni zapora - vročanje - pravila vročanja - uporaba procesnih pravil
Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.
Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.