Pripadajoče zemljišče po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se ugotovi z uporabo dveh pravil. Resnična ureditev zemljišča za nek namen (statično pravilo) utemeljuje dejanski vidik v trenutku izgradnje stavbe. Nato je treba utemeljiti še, da je bilo za ta namen tudi uporabljano (dinamično pravilo). To pomeni, da upoštevamo naknadne spremembe, in to ne le na normativni ravni (npr. spremembe prostorskih aktov), ampak tudi v naravi (npr. dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.), kar vse lahko vpliva na spremembo obsega (ali celo na njegov obstoj) funkcionalnega zemljišča stavbe. Pri uporabi dinamičnega pravila je odločilnega pomena tudi pretekla redna raba, kar kaže na povezanost kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1. Toda ker je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-2 ugotavljanje stanja na presečni datum (tj. datum lastninjenja), ni pomembno, kako se je zemljišče uporabljalo kasneje (razen če trditve udeležencev terjajo presojo po tretjem odstavku 44. člena ZVEtL-1).
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je za obstoj slabe vere tožene stranke kot banke v kreditnem razmerju s tožnikoma kot potrošnikoma potrebno ugotoviti naklep, da je tožena stranka tožnika izpostavila neomejenemu tveganju iz škodoželjnih nagibov in neodvisno od izrecno ugotovljenega dejstva, da se je sama zavedala, da se tečaj lahko znatno spremeni bodisi v eno bodisi v drugo smer, o čemer po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnika ni poučila?,
2. Ali je uporaba zakonskega pogoja iz tretje alineje 24. člena Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki določa nepoštenost, če pogodbeni pogoji povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, odvisna le od pričakovanja potrošnika (tožnikov) na podlagi pojasnil tožene stranke kot banke in ne na podlagi njunega lastnega vedenja?,
3. Ali je treba zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo in ali obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja?.
Zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji.
Upravno sodišče je na seji izvajalo dokaze in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
Upravni organ s tem, ko je družbi A. d. d. omogočil uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namenom dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pri tem pa v okviru razlogov sodbe o dovolitvi obnove z dne 25. 5. 2017 obrazložil, zakaj je za učinkovito uresničevanje te pravice v obnovljenem postopku treba ugotavljati, ali revident izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1, kot tudi kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi družbe A. d. d., ni presegla okvira obsega po 9. točki 260. člena ZUP dovoljene obnove postopka.
Nezadovoljstvo z delom posameznega sodnika ali dvom v njegovo nepristranskost ni razlog za delegacijo pristojnosti celotnega sodišča, temveč - če je utemeljen - le za izločitev posameznega sodnika.
Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.
Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD.