Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija) odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni, neposredno voljeni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani. Po navedenem obvestilo javnosti z objavo ugotovitev na spletni strani komisije na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZIntPK ni upravni akt, saj se z njim ne odloča o dolžnem ravnanju osebe zaradi ugotovljene kršitve prepovedi o nezdružljivosti dejavnosti ali članstva iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK.
Odgovor na revizijsko vprašanje, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je ureditev uvoza v garažo, ki tožniku ne omogoča parkiranja njegovega osebnega vozila, zgolj stvarna napaka ali gre za neizpolnitev pogodbe o dokončanju del in odpravi napak, nam ponuja kavza konkretne pogodbe. Ker je bilo bistvo konkretne pogodbe, da tožnik ne udejanji zakonske poti za odpravljanje stvarnih napak, se pa zato toženec pod pretnjo pogodbene kazni zavezuje v roku odpraviti konkretno ugotovljene stvarne napake, je na dlani, da neodprava relativno samostojne stvarne napake ustreza pojmu (delne) neizpolnitve te, druge pogodbe.
V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo ima predpis povratne učinke tedaj, 1) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, 2) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V spornem primeru pa gre za vprašanje dokazne aktivnosti pravdnih strank - porazdelitve dokaznega bremena, in ne za neustavno povratno učinkovanje zakonske določbe iz prvega odstavka 155. člena Ustave.
Lahko pa bi ustavno neskladna razlaga obravnavanih zakonskih določb (drugega odstavka 5. člena in prvega odstavka 27. člena ZOPNI) povzročila kršitev revidentove ustavne pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru ni tako. Obrnjeno dokazno breme v predmetni zadevi v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih že v preteklosti pridobljenih virov za poplačilo nepremičnine za toženca ni bilo pretežko. To v konkretnem primeru izkazuje že njegova dokazna aktivnost. Dokaznega bremena iz prvega odstavka 27. člena ZOPNI ni zmogel. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevaje okoliščine primera navedeni ustavno skladni zakonski določbi pravilno razlagali oziroma uporabili, v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom. Glede na obrazloženo ju nista razlagali ustavno neskladno, oziroma kot še očita revident - premalo restriktivno.
Vrhovno sodišče je v reviziji izpodbijano pravno presojo obstoja domnevne baze preizkusilo na podlagi treh kriterijev: višine pogodbene vrednosti predmetnega premoženja in višine upoštevnega vira za plačilo kupnine ter matematične razlike med njima. Razlika med navedenima pogodbeno vrednostjo in toženčevimi dohodki v obdobju od 29. 11. 2021 do 31. 12. 2013 kot edinimi pravno upoštevanimi dohodki, ne le da presega znesek 50.000,00 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI), temveč predstavlja kar več kot enkrat višji znesek do ugotovljene vrednosti sporne nepremičnine. Znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja več kot polovico vrednosti kupnine, in pomeni tudi absolutno vrednostno precejšen znesek. Vrhovno sodišče tako soglaša z izpodbijano odločitvijo, da je razlika med zneskoma 100.000,00 EUR (višina kupnine) in 45.275,03 EUR, ki je ugotovljen kot edini vir kupnine, nesorazmerna, kar omogoča ugotovitev, da je bilo sporno premoženje pridobljeno na nezakonit način.
Nezadovoljstvo z vsebino odločitve v predhodni zadevi ne more biti razlog za izločitev sodnika. Ne zadošča namreč vtis, ki si ga ustvari stranka. Dvom o nepristranskosti sodnika mora biti upravičen v objektivnem smislu.
Preiskovalno dejanje hišne preiskave je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države. Njena odškodninska odgovornost je zato lahko podana bodisi ker je sicer brezhibno odredbo policija napačno izvedla bodisi ker je hibna že sama odredba, oboje pod pogojem, da napaka policije oziroma sodišča doseže stopnjo kvalificirane napačnosti.
Izhajajoč iz namena določbe prvega odstavka 224. člena SPZ ni stvarnih razlogov za razlikovanje med različnimi vrstami služnosti glede na njihov nastanek. Služnost preneha z združitvijo, tudi če je nastala s priposestvovanjem in ni bila vknjižena v zemljiško knjigo.
Pogojenost oživitve vpisane služnosti z odsotnostjo izbrisa (negativna predpostavka) še ne pomeni, da se pravilo o oživitvi zaradi razdružitve ne nanaša na nevpisane služnosti. V času združenega lastništva miruje tudi nevpisana služnost, a je oživitev mogoča le takrat, ko je služnost očitna, navzven vidna.
Pravilna razlaga drugega in tretjega odstavka 224. člena SPZ je le takšna, ki "združenemu" lastniku, tudi če očitna stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, priznava, da z enostranskim razpolagalnim pravnim poslom razpolaga s svojim upravičenjem tako, da stvarno služnost dokončno odpravi. Tudi če izbris nevpisane stvarne služnosti v zemljiški knjigi po naravi stvari ni mogoč, to ne pomeni, da ni mogoča in potrebna izrecna in nepogojna izjava volje "združenega" lastnika o prenehanju stvarne služnosti.
Morebitna povezanost tožnice s katerim sodnikom Višjega sodišča v Mariboru bi lahko pomenila razlog za izločitev tega sodnika, ne more pa biti podlaga za delegacijo pristojnosti sodišča.
Nasprotna stranka se v nadomestitvenem postopku lahko procesno prilagodi na nov položaj. Nova dejstva in dokazi so dovoljeni pod pogojem nekrivde, dodaten pogoj, ki izhaja iz narave položaja je, da z njimi ne sme spreminjati identitete svoje osnovne sodnovarstvene vloge (v konkretnem primeru tožbe). V tak, z zakonom zasnovan procesni položaj revidenta, sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravno napačno posegli. Tožniku sta namreč odrekli možnost dokazovanja istega pravno relevantnega dejstva z novimi dokazi, čeprav vse do sklepa o obnovi postopka ni imel razumnega razloga, zaradi katerega bi obstoj terjatve dokazoval še kako drugače kot z notarskim izvršilnim naslovom. Slednji ni zgolj navaden dokaz, ki bi se dokazno izjalovil, marveč javna listina, na katero so se vsi udeleženci smeli zanašati, vse dokler ni bila ugotovljena njena neveljavnost.