KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016108
KZ-1-UPB2 člen 211.
kaznivo dejanje goljufije - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - goljufiv namen
Dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu ni kaznivo dejanje, saj v njegovem opisu niso navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo objektivne znake kaznivega dejanja, saj v opisu ni navedeno konkretno obdolženčevo ravnanje, ki bi kazalo na lažnivo prikazovanje oziroma prikrivanje dejanskih okoliščin in s tem obdolženčev goljufiv namen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016465
ZKP člen 371, 371/2, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11, 92, 92-4.
pravica do poštenega postopka - izvršitev izrečene zaporne kazni - zastaranje izvršitve kazni zapora - uporaba kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov.
Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.
Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)
izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - sodni izstop družbenika - pasivni družbenik - upravičen razlog za izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Sodelovanje družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo je osebne narave in temelji na medsebojnem zaupanju in vzajemnih interesih. Razloge za sodni izstop družbenika iz družbe je treba obravnavati kompleksno, predvsem z vidika uresničevanja interesov družbe in omogočanja njenega nemotenega funkcioniranja in poslovanja in ne s ciljem iskanja oz. tehtanja krivde posameznega družbenika. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravicami in dolžnostmi družbenikov in družbe.
materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - pritožbena novota
Naloga sodišča, da v okviru materialno procesnega vodstva vzpodbudi stranke, da navedejo vsa odločilna dejstva, da ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, ne pomeni dolžnosti sodišča, da samoiniciativno pregleduje dokazne listine in ugotavlja, ali vsebujejo vse podatke, ki bi jih glede na njihovo naravo ali trditve strank morale vsebovati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00017637
ZOR člen 210, 214, 220, 226. SPZ člen 40, 49.
pogodba o prodaji nepremičnine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom - lastninska pravica v pričakovanju - vlaganje v nepremičnino - verzija - neupravičena obogatitev - izpolnitev pogodbe - stanje nepremičnine - gestija
V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe.
Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - bodoča škoda - nova škoda - res iudicata
Bodoča škoda je tista, katere nastanek je bil ob sojenju objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo ob normalnem teku stvari. Tista torej, ki ob vedenju prve škode ni bila znana in tudi ni bilo mogoče predvideti, da bo nastala kasneje, a je vseeno nastala.
vročanje tožencu, ki je v tujini - neuspešna vročitev - začasni zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - listina v tujem jeziku - prevod listine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je od leta 2010 do danes najmanj 5-krat zaprosilo za vročanje sodbe v Republiko Srbijo preko Ministrstva za pravosodje, najmanj tolikokrat pa je odgovor tudi dobilo v uradnem jeziku in pisavi, ki je v uporabi v Republiki Srbiji, a nobene od listin ni prevedlo. Zaradi navedenega ima odločitev sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v obravnavanem primeru obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse predlagane dokaze, toda obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, zato je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni dokazan.
Molk in pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob tem, da tožena stranka ves čas zanika sklenitev prodajne pogodbe, njeno nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja prodajne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00017040
ZZZDR člen 178, 178/2, 179, 180, 212. ZPP člen 81, 81/2.
skrbnik za poseben primer - postavitev skrbnika za poseben primer
Po drugem odstavku 178. člena ZZZDR je namen skrbništva nad drugimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna, po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za poseben primer, je tako potrebna le v primeru, ko skrbnika za poseben primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko za skrbnika za poseben primer postavilo CSD X. le z njegovo privolitvijo.
pristojnost pravdnega sodišča - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - javno dobro - javna pot - stvarnopravno varstvo uporabnika javne poti
Za sojenje o varstvu lastninske pravice pred neupravičenimi posegi je pristojno redno sodišče, ki odloča po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Ali tožbene navedbe predstavljajo dejstveno podlago, na podlagi katere bi tožnika od tožene stranke lahko pred upravnim sodiščem uveljavlja kakšen zahtevek, ni pomembno. Prav tako v tej fazi postopka ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek lahko utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00016785
URS člen 26. OZ člen 131. ZPP člen 8, 247, 247/2, 254. Pravilnik o policijskih pooblastilih (2006) člen 71, 71/1, 76. ZPol člen 50, 51, 51/1. ZOdvT tarifna številka 6007.
odškodnina - nepremoženjska škoda - ravnanje policista - protipravnost ravnanja policistov - upiranje tožnika - identifikacijski postopek - varnostni pregled - osebni pregled - prisilna sredstva - sorazmernost prisilnih ukrepov - uporaba sile - telesna poškodba - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - predlog za izločitev izvedenca - pravočasnost predloga za izločitev izvedenca - stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - znižanje tožbenega zahtevka
Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva.
Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani del zahtevka ni uspel.
ZZZDR-UPB1 člen 123, 124, 124/2.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/3.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen, če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, skladno z določbo 123. člena ZZZDR. Torej polnoletni otroci, do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, staršev niso dolžni preživljati oziroma konkretno, niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva.
izločitev sodnika - zahteva za izločitev sodnika - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - pravica do izjave - sklep o izločitvi sodnika - načelo kontradiktornosti - seznanitev z listinami in dokazi
Obdolžencu je zagotovljena pravica do izjave (22. člen URS), če predsednik sodišča, ki odloča o zadevi za izločitev sodnika pred svojo odločitvijo seznani obdolženca z izjavo sodnika, ki jo poda v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZKP.
Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.
Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).
ustavitev izvršbe pri organizaciji za plačilni promet - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - obstoj transakcijskega računa v republiki sloveniji - oprava izvršbe v republiki sloveniji
Sodišče opravi poizvedbo o podatkih - dolžnikovem računu in banki v elektronsko dosegljivih evidencah, to pa je podatek o računih dolžnika pri bankah na ozemlju RS. Slovensko sodišče sme opravljati izvršbo le na ozemlju Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00016343
OZ člen 179. ZPP člen 14.
kršitev osebnostnih pravic v tisku - javna oseba - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo
Odmera denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, storjenih s tiskom, zoper javno osebo (župan).
Vezanost pravdnega sodišča se nanaša ne elemente (predpostavke) obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Natančneje, pravdno sodišče je vezano na tista ugotovljena dejstva v kazenskem postopku, od katerih je odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.
Pritožnik zahtev iz navedene določbe ni izpolnil niti z dopolnjeno vlogo, zaradi česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vloga ni dopolnjena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje enovitega opisa kaznivega dejanja, o katerem bi sodišče lahko odločilo.
ESČP je v sodbi Benedik proti SLOVENIJI št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018 izpostavilo, da ni predmet presoje ali je pritožnik upravičeno pričakoval spoštovanje zasebnosti glede podatka o dinamičnem IP, ampak ali je imel upravičeno pričakovanje zasebnosti glede razkritja svoje identitete. Zaključilo je, da pritožnikov interes do razumnega varovanja njegove identitete v času njegove internetne aktivnosti, sodi v okvir instituta zasebnosti v smislu določbe 8. člena EKČP.
Iz sodbe ESČP v povezavi s stališčem Ustavnega sodišča RS tako sledi, da sodi (dinamični) IP naslov pod varstvo 37. člena Ustave, zaradi česar je za odkritje identitete potrebno predhodno pridobiti sodni nalog, kot to zahteva drugi odstavek 37. člena Ustave.
Ker v konkretnem primeru policija pri pridobivanju podatkov o IP naslovu in njegovemu uporabniku ni imela sodne odredbe, je bila pridobitev podatkov o uporabniku IP naslova 194.249.26.117, ki je bil kasneje povezan z obdolžencem, nezakonita, saj je pridobljena s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršitev pravice do zasebnosti in tajnosti komunikacije).
V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.
Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.