V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.
Ker so bile stopnice tehnično brezhibne, sestopanje iz tovornjaka ni predstavljalo nevarne dejavnosti, temveč enostavno in običajno opravilo. V sporu niso bile dokazane že tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotovilo niti nedopustnih ravnanj toženke, ki bi lahko botrovale škodnemu dogodku.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
Sodišče prve stopnje je navedlo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih lahko toženka preveri višino dolžne sodne takse. V prilogi 1 ZST-1 je objavljena višina taks s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena tega zakona. Iz nje izhaja, da za navedeno vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša sodna taksa s količnikom 1,0 znesek 1.625 EUR, trikratnik tega zneska (glede na količnik 3,0 po tarifni številki 1121 ZST-1) pa je 4.875,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje toženki pravilno odmerilo sodno takso. Za preverbo višine sodne takse zadošča navedba tarifne številke (v konkretnem primeru 1121), saj je v njej naveden količnik za odmero sodne takse, sklicujoč se na 16. člen ZST-1; skladno s tem členom pa so višine taks pri vseh vrednostih spornega predmeta (s količnikom 1,0) navedene v prilogi 1, ki je sestavni del tega zakona. Nadaljnja prevedba zneska s količnikom 1,0 v znesek sodne takse s količnikom 3,0 je stvar enostavne matematične operacije (množenja x 3).
Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog izvedenca za njegovo razrešitev v konkretni zadevi ni utemeljen, je pravilna.
Mirovanje statusa ne predstavlja upravičenega razloga za razrešitev v zadevi postavljenega sodnega izvedenca, prav tako sodni izvedenec ni izkazal drugih upravičenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel dokončati začetega dela.
Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.
Z domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan tudi dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku, in kateri je zrcalna slika dokaznega bremena tistega (upravičenega tožilca), ki krivdo zatrjuje.
Pri zakonskemu institutu "usucapio libertatis" je bistveno, da je lastnik služeče nepremičnine (tožnica) prepovedal izvrševanje služnosti in bil pri tem tudi učinkovit. Na drugi strani pa se je lastnik gospodujoče nepremičnine (toženke) takšni prepovedi (konkludentno) uklonil in služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševal.
Tožnica je svojo voljo po tem, da v svoji lastninski pravici ni več omejena, jasno in nedvoumno izrazila, ko je leta 2013 postavila ograjo.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni zatrjevala, da je opravljala naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, ki niso zajete v opisu njene vsakokratne formacijske dolžnosti v formaciji. Ker je ugotovilo, da je opravljala prav tiste delovne naloge, ki sodijo v okvir njenih formacijskih dolžnosti in pridobljenih nazivov, je pravilen zaključek, da so bili izhodiščni plačni razredi za plačilo njenega dela pravilno določeni. Tožnica z vztrajanjem, da je opravljala enake delovne naloge kot civilne osebe, ki so imeli v sistemizaciji določen višji izhodiščni razred, ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta. Z zahtevkom za določitev višjega izhodiščnega razreda za njene formacijske dolžnosti tožnica po vsebini nasprotuje vrednotenju formacijskih dolžnosti oziroma delovnih mest pri toženki (v formaciji oziroma sistemizaciji), kar je v pristojnosti toženke in ne more biti predmet individualnega delovnega spora.
Stroški prihoda in odhoda odvetnika na sodišče ne morejo bremeniti nasprotne stranke, če si stranka izbere pooblaščenca zunaj delovnega območja sodišča, pred katerim teče postopek, in te svoje odločitve posebej ne utemelji. Takšni izdatki namreč ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.
Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.
Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.
Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka.
Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).
Kljub temu, da pokojni v usodnem trenutku brutalnega napada na obdolženko ni imel v rokah nobenega nevarnega sredstva, je sodišče prve stopnje resnost njegovega napada pravilno in razumno presojalo na podlagi celote ugotovljenih relevantnih dejstev dokaznega postopka.
Pritožba utemeljeno opozarja, da 79. člen ZMZPP določa, da je za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je ta zapuščina v Republiki Sloveniji. Če je nepremična zapuščina slovenskega državljana v tujini, je sodišče Republike Slovenije pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ, pri čemer navedeno velja tudi za pristojnosti v sporih iz dednopravnih razmerij in za spore o terjatvah upnikov nasproti zapuščini, torej tudi za spore, kot je obravnavani, ko gre za vprašanje veljavnosti oporočnega dedovanja nepremičnine v Republiki Hrvaški.
Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.
V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.
Kot drug z zakonom pooblaščen organ v smislu prvega odstavka 42.a člena ZSPJS je mogoče šteti tudi predlagatelja. Čeprav Kolektivna pogodba za poklicne novinarje na strani delodajalcev zavezuje le še predlagatelja in je bila sklenjena pred veljavnostjo ZSPJS, gre za kolektivno pogodbo, ki ureja plače v javnem sektorju, saj je predlagatelj kot javni zavod del javnega sektorja in sistema plač v javnem sektorju.
Nasprotni udeleženec je reprezentativen sindikat s področja radijske in televizijske dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje pa velja za vse novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisnoinformativne dejavnosti radija in televizije (prvi odstavek 2. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje). Čeprav je v teku spor glede reprezentativnosti nasprotnega udeleženca, je imel in še vedno ima status reprezentativnosti, kot to izhaja iz seznama reprezentativnih sindikatov, predstavlja pa vse zaposlene, tudi novinarje in urednike, v dejavnosti radia in televizije.
Tožnik ima avtistično motnjo, zaradi katere ima tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, s čimer je podan dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe ter tožniku priznalo status invalida od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje.