Pritožbeno sodišče odgovarja, da glede na obstoječo sodno prakso ni mogoče preko zakonskega roka iz 404. člena ZFPPIPP širiti novih dejanskih in pravnih podlag za ugovor za odpust obveznosti. Kot že navedeno, je rok za vložitev ugovora potekel 5. 2. 2026 in upnica je pravočasno vložila ugovor, v katerem je uveljavljala zgolj ugovorni razlog iz 6. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da si dolžnik ni v zadostni meri prizadeval za poplačilo upnikov (o čemer je bilo že obrazloženo zgoraj), ni pa navajala ovire iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da naj bi dolžnik brezplačno razpolagal s premoženjem v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja in ugovornega razloga iz 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP, ko naj bi privilegiral upnico.
Navedeni rok, da se ugovor lahko vloži le do poteka poizkusne dobe, daje varstvo dolžniku in njegovim pričakovanjem v zvezi z odpustom obveznosti, upnikom in upravitelju pa nalaga skrbnost, da bodo pravočasno vložili ugovor proti odpustu obveznosti. Bistveno je torej, da mora upnik ugovorni razlog pravočasno uveljavljati.
Dejstvo, ki ga navaja pritožnica in, sicer, da je dolžnik v času poizkusne dobe prejemal plačo, ki glede na njeno višino lahko zagotovi vsaj delno oziroma minimalno poplačilo terjatev, samo po sebi ne more biti kriterij za podaljšanje preizkusnega obdobja.
Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik z več očitanimi ravnanji, ki jih je storil v krajšem obdobju in se nanašajo na druženje v lokalu z B.B. med delovnim časom, neutemeljeno uporabo službenega vozila ter s tem povezanimi nepravilnimi evidentiranji delovnega časa in neupravičeno odsotnostjo z dela, najmanj iz hude malomarnosti storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 37. člen ZDR-1), kar utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede očitanega ravnanja, ki se nanaša na službeno vozilo, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo tudi obstoj znakov kaznivega dejanja (odvzem motornega vozila; 210. člen Kazenskega zakonika - KZ-1) in utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove.
Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega.
Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.
Temeljna predpostavka za uporabo pravila o fikciji vročitve je, da se vročanje opravlja na naslovu dejanskega prebivališča naslovnika. V nasprotnem primeru ni realno pričakovanje, da se bo stranka s pisanjem pravočasno seznanila in bo lahko v postopku uveljavljala svoje pravice.
Ker je bil toženec v času vročanja tožbe nastanjen v zavodu za prestajanje kazni zapora oziroma hospitaliziran, je bila vročitev na naslov, na katerem mu je bilo puščeno sodno pisanje, nepravilna. Pogoji za nastop fikcije vročitve niso bili podani.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do izteka delovnega dovoljenja. Pogodba res izrecno ne določa datuma njenega izteka, je pa ta določljiv - dan izteka delovnega dovoljenja. To pa je navedeno v uvodu pogodbe o zaposlitvi, in sicer je navedena številka tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (...), ki pa se je, kot izhaja iz samega tega dovoljenja v spisu, izteklo 31. 10. 2025. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila tako sklenjena do tega dne. Z iztekom tega dne pa je že po samem zakonu prenehala veljati (prva alineja 77. člena in prvi odstavek 79. člena ZDR-1).
Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode.
Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.
Upnica v pritožbi ponavlja podatke iz bilance stanja in izkazov poslovnega izida, ki pa ne morejo biti odločilni za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Slab finančni položaj dolžnice namreč sam po sebi še ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so njena konkretna ravnanja tista, ki povzročijo to nevarnost.
V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodo, saj omejuje njegovo upravičenje, da s stvarjo prosto razpolaga. Zato v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, bi morala to upnica utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
Če naj se z začasno odredbo uredi taka vsebina, kakršna naj bi se uredila tudi s končno odločitvijo, velja, da naj se z začasno odredbo ne določi vnaprej (prejudicira) končne odločitve sodišča v primeru, ko bi obstoj in trajanje začasne ureditve tako močno in trajno prizadel interese otroka ter obeh staršev, da bi vplival na končni izid postopka.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.
Brežina je ves čas obstajala, ni nastala, pa tudi se ni z ravnanji toženca pomaknila v parcelo 692, le meja med parcelama 692 in 694 je bila urejena drugače, kot so mejaši domnevali pred njeno ureditvijo (in skladno s to domnevo nepremičnini uporabljali), s potekom nad brežino. Nezadovoljstvo z ureditvijo meje ne more biti podlaga za negatorno tožbo.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.
Za odločitev o zahtevku za prepoved motenja posesti je bilo pomembno le zadnje posestno stanje. To pa je bilo takšno, da sta pravdni stranki na spornem dvorišču imeli soposest in da je na spornem delu parkiral tisti, ki je prišel prej. Tožnica (oz. njen najemnik) torej na spornem zemljišču ni imela izključne posesti.
Bistveni razlikovalni znak s splošno odškodninsko odgovornostjo po prvem odstavku 131. člena OZ je torej, da za ugotovitev zlorabe pravice malomarnost povzročitelja ne zadošča, temveč takšen zaključek upraviči le obstoj naklepa, ki je v tem, da je bil očitni ali izključni namen za vložitev določenega pravnega sredstva v (nedopustnem) škodovanju nasprotni stranki.
Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.
Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.
Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let. Priča D. D. je izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnostne pravice, temveč uporabo poti na skrivaj oziroma nepošteno, saj sta obdelovalca za prepoved vedela.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje s posplošenim in nedoločnim izrekom delno zavrnilo tožbeni zahtevek, se postavlja vprašanje, ali je takšna zavrnitev dovolj jasna in pregledna, da ne ustvarja protislovnosti z izpodbijano delno ugoditvijo zahtevku.
Pravni naslov za pridobitev lastninske pravice po 19. členu ZVEtL-1 je listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa. Tudi priposestvovanje se v postopku po ZVEtL-1 lahko dokazuje le s pravnim naslovom v smislu 19. člena, torej z ustrezno listino, zato ni možno dokazovanje priposestvovanja po klasičnih pravilih stvarnega prava.
Za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice.