pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023288
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2,168, 168/2. ZKP člen 52, 52/1, 148, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/2, 34, 34/2.
pravočasnost predloga za pregon – upravičeni predlagatelj – vojaška oseba – žaljiva obdolžitev – pooblastila policije v predkazenskem postopku – pristojni organ ministrstva za obrambo
Kadar so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška oseba, zaposlena v Slovenski vojski, ima z zakonom določen pristojni organ v Ministrstvu, pristojnem za obrambo (nekatera) pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ZKP, torej tudi pooblastila po 148. členu ZKP. Skladno z ZObr ima taka pooblastila Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo.
časovna veljavnost - uporaba poznejšega, milejšega zakona - ogrožanje varnosti - grožnja
Ogrožanje varnosti je bilo kot kaznivo dejanje od 15. 5. 2012 inkriminirano kot grožnja po 135. členu KZ-1B. Za obravnavani primer je pomembna razlika, ki gre v korist obdolženemu, da je obdolženčevo dejanje po KZ-1 izpolnjevalo znake dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po temeljni obliki, glede na KZ-1B pa je storil le eno kaznivo dejanje grožnje (kvalificirana oblika) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92, za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve.
Z odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z določenim dnem. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - delna invalidska pokojnina
Pričetek dela s krajšim delovnim časom ima za posledico izplačevanje delne invalidske pokojnine, ki se delovnemu invalidu odmeri po drugem (in po tretjem) odstavku 93. člena ZPIZ-1 v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Če delovni invalid prične delati s krajšim delovnim časom od polnega, se mu šele tedaj prične izplačevati odmerjena delna invalidska pokojnina in se mu izplačuje vse dokler opravlja delo, na katerem ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kot je določeno v prvem oziroma drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1.
Na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine za povzročeno škodo še ni izkazana. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočne rešitve spora prepoveduje odtujitev nepremičnine, ni utemeljen.
zamudna sodba - vročitev tožbe v odgovor toženi stranki
Tožba v konkretni zadevi, na podlagi katere je sodišče izdalo zamudno sodbo, ni bila pravilno vročena toženi stranki, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - odškodnina - neupravičeno unovčenje kontragarancije - zloraba garancije
Glede na dogovor pravdnih strank v pogodbi o kontraganciji je zadoščal kakršenkoli poziv upravičenca na unovčenje. Tožena stranka in V. zato z dogovorom o tem, kaj se bo štelo za poziv, nista v ničemer posegli v pravice tožeče stranke iz pogodbe o kontragaranciji, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z neupravičenim unovčenjem kontagarancije. Prav zaradi abstraktnosti instituta bančne garancije za protipravno ravnanje tožene stranke ne zadošča, da bi tožeči stranki v postopku uspelo izkazati, da stvarnih napak pri izvršitvi njenega dela ni bilo, oziroma, da so bile pred unovčenjem garancije opravljene.
odločba imenovanega zdravnika - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
ZZVZZ v 82. členu določa, da se zavarovana oseba ali delodajalec lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe. Tožnica je pritožbo zoper odločbo tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo vložila po izteku 5-dnevnega zakonskega roka, kar je prepozno, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.
starostna pokojnina - pokojninska doba - dodana doba - brezposelna oseba
Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.
Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.
spor majhne vrednosti - veljavnost pogodbe o upravljanju - določitev upravnika - stroški obratovanja - merilo za razdelitev stroškov
Upoštevajoč dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki z več kot 50 % solastniškim deležem, ki ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, je zaključek sodišča prve stopnje o veljavni sklenitvi pogodbe o upravljanju pravilen.
Ker so objavljeni predpisi, kot je tudi zadevni pravilnik, znani vsem in veljajo za vse enako, se toženka na nepoznavanje ključa delitve stroškov obratovanja, kot izhaja iz navedenega pravilnika, povsem neutemeljeno sklicuje.
Pri plačilu sodne takse se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega podračuna sodišča v treh dneh po izteku tega roka (6.b člen ZST-1). Denarni znesek takse za tožbo ni bil prejet v dobro prehodnega računa sodišča v 15-dnevnem roku, določenem v 1. odstavku 34. člena ZST-1 niti v nadaljnjih treh delovnih dneh (v roku iz 6.b člena ZST-1), kar je razlog za ustavitev postopka (3. odstavek 105.a člena ZPP).
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče pride do ugotovitve, da zahtevek na plačilo odškodnine po temelju ni utemeljen, mora tožbeni zahtevek zavrniti, saj se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, ne pa, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z izdajo „zavrnilne vmesne sodbe“, namesto, da bi s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, po nepotrebnem podaljšalo in tudi podražilo postopek. Zaradi zmotne uporabe določbe 315. člena ZPP je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na pritožbo stranke.
Tožniku je pri spuščanju pri stopnicah zdrsnilo na listu okrasne lončnice (benjamina) in je padel po stopnicah. Stopnišče, na katerem je padel tožnik, ni nevarna stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Uveljavljena sodna praksa je, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar in da hoja po stopnicah ne pomeni nevarne dejavnosti. Stopnišče v posebnih okoliščinah lahko postane nevarna stvar, vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.
Toženi stranki ni možno očitati neustreznega čiščenja, ker naj bi bil na tleh en list benjamina. Kakšen odpadel list benjamina ni mogel povzročiti spolzkosti stopnic, še zlasti, ker je rastlina stala na podestu med dvema krakoma stopnic. Toženi stranki ni možno očitati opustitve ustrezne skrbnosti glede zagotavljanja varnih pogojev dela, zato tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po stopnišču.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnik bi bil upravičen do polnega bolniškega staleža tudi za sporno obdobje, v kolikor bi bilo njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da mu to ne bi dopuščalo opravljati dela, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Zaradi zdravstvenih težav tožnika je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, od določenega dne dalje pa je bil zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.
upravljanje večstanovanjskih stavb - terjatev upravnika do etažnega lastnika - izdatek za drugega - neupravičena pridobitev
Ker je tožnik kot upravnik večstanovanjske hiše poravnal stroške izvajalcem gradbenih del iz lastnih sredstev in je tako za toženo plačal nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan plačati toženec sam, je po določbi čl. 197 OZ upravičen od toženca kot lastnika stanovanja zahtevati povračilo stroškov, ki jih je plačal zanj.
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - dopolnitev vloge
V času vložitve predloga je že bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B, začel veljati 10.8.2013), ki je v 3. členu dotedanji 11. člen Zakona o sodnih taksah spremenil tako, da je oprostitev plačila sodnih taks v celoti predvidel le za fizične osebe, ki so prejemnice denarne socialne pomoči po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 11. člena). Od uveljavitve teh sprememb zakona pravna oseba ne more biti več v celoti oproščena plačila sodnih taks.