Sam pričetek postopka pred ESČP ni razlog, da bi se izločil katerikoli sodnik, še manj pa celotno sodišče, kot to predlaga toženka v svojem predlogu. Utemeljevanje, kot ga ponuja toženka, bi pomenilo, da bo krajevno pristojno nižje sodišče stvarno nepristojno zgolj zaradi dejstva, ker je ena izmed strank vložila pravno sredstvo zoper njegovo odločitev. Takšna razlaga je v nasprotju s temeljno logiko (ne)pristranskosti “sodišča”, ki izvira v sodišču samem, ne pa v ravnanju stranke (vložitev pravnega sredstva).
Kazenska ovadba je obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (145. do 147. člen ZKP). Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, presojo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ob vložitvi ovadbe opravi ovaditelj - v obravnavanem primeru torej toženec sam. Zato zgolj dejstvo, da je podal kazenske ovadbe v zvezi z delom pristojnega sodišča ter Okrožnega sodišča v Mariboru, še ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Drugačna razlaga bi namreč omogočila izigravanje tega instituta.
Prav tako okoliščina, da je toženec vložil odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi domnevno nezakonitega in pristranskega sojenja pristojnega sodišča (ki se po navedbah toženca obravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi plačila neporavnanih obveznosti v zvezi s pogodbo o odprtju in vodenju TRR namreč ne gre za primer, ko bi se moralo pristojno sodišče glede na vsebino spora opredeljevati do njemu oziroma njegovim sodnicam in sodnikom namenjenih očitkov nezakonitega postopanja kot trditvene podlage za tožnikov odškodninski zahtevek. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
Obravnavano razmerje je treba presojati skozi prizmo normativne vzročnosti. Konkretna kršitev pogodbe v obliki opustitve skrbnega ravnanja namreč ni v naravno-vzročni povezavi z zatrjevano škodo v obliki stroškov najetja kredita. Glede na posebno naravo razmerja je vez med vzrokom in posledico zatorej lahko le pravna. Ob presoji je treba rekonstruirati hipotetično stanje, kakršno bi bilo, če prva toženka ne bi kršila pogodbe, in se vprašati, ali bi tožnici ob ustrezni pojasnilni dolžnosti prve toženke nastali stroški kredita. Odgovor je nikalen. Če bi prva toženka tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, slednja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če ne bi sklenila pogodbe, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov.
Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe).
Očitki predlagateljice, ki smiselno trdi, da ji ne smejo soditi sodniki, ki naj bi že povzročili škodo, so usmerjeni zoper posameznega sodnika, ki je odločal v predhodnem postopku. Z njimi pa ni mogoče utemeljiti dvoma o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma o objektivni nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča. Gre za razloge, ki bi jih bilo mogoče umestiti le v okvir izločitvenih razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP.