Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.
Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča.
Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto.
Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih tehtnih okoliščin, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju dejstva, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se občasno nadzira, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že šest dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.
Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zavezanka za plačilo sodne takse za fotokopije spisa, ki jih je naročila, zagovornica, tj. ne glede na to, da je njen klient upravičen do brezplačne pravne pomoči, je skladno z sodno prakso pritožbenih sodišč.