Način zaslišanja, ko priča na sodišču pove le, da potrjuje to, kar je povedala policistom, kot je bilo v obravnavanem primeru, ne predstavlja pravilnega zaslišanja in iz takšne izpovedbe, ob tem ko je priča kasneje resničnost na policiji podane izjave zanikala, ni mogoče zaključiti, da je bila verodostojna, ko je na policiji podala izjavo. ZKP v prvem odstavku 241. člena med ostalim določa, da se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priča B. B. v nujnih preiskovalnih dejanjih ni bil tako zaslišan, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da takšna izpovedba priče v nujnih preiskovalnih dejanjih, ob kasnejšem zanikanju izjave, ne more biti podlaga za zaključek, da njene prve navedbe, ki so opisovale okoliščine kaznivega dejanja, držijo in da je obdolžencu očitano dokazano.
Pritrditi je pritožbi, ki povzetemu nasprotuje in sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kot pravilno navaja, se plačilne kartice kot negotovinsko plačilno sredstvo pojavljajo v plačilnem prometu kot standardizirane plastične kartice, ki so nosilci podatkov v obliki vtisnjenega zapisa, magnetnega zapisa in zapisa v elektronskem vezju. Ti trije zapisi in z njim povezani podatki o imetniku kartice, njenem izdajatelju in možnosti njene uporabe tako pri plačevanju kot tudi pri dvigovanju gotovine na bankomatih, omogočajo preverjanje s podatki v evidenčni centralni bazi izdajatelja pred izvedbo vsake brezgotovinske transakcije. Pri plačilnih karticah je tako bistvena njihova funkcija nosilca podatkovnih zapisov, ki omogočajo poslovanje. Zato se izvornost plačilne kartice tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nanaša na vprašanje, ali je obdolženec uporabil fizično (plastično) plačilno kartico kot nosilec podatkov, ampak na vprašanje, ali je uporabil izvorne, to je nespremenjene plačilne podatke, ki so na tem nosilcu zapisani. Kot pravilno izpostavlja pritožba, zavarovana kazenskopravna dobrina po drugem odstavku 246. člena KZ-1 ni nosilec podatkov (kos plastike), ampak negotovinsko plačilno sredstvo, torej podatki, ki omogočajo plačilo in s tem varnost brezgotovinskega poslovanja.
Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.
Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.
Z obširnimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti prošnjo za izročitev zahtevane osebe Kraljevini Španiji, ker obstaja, glede na številna poročila Evropskega parlamenta glede razmer v španskih zaporih, verjetnost, da bi bile zahtevani osebi kršene pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja) kot tudi kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravice do poštenega sojenja) zagovornik uveljavlja pogoje, ki so navedeni v 522. členu ZKP, medtem ko je sodišče v tej zadevi odločalo v skladu z ZSKZDČEU-1, ki pa med pogoji za izročitev ne določa, da bi moralo sodišče v naši državi preverjati ali ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na tak način kaznovalo ( kot je to določeno v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP ).
Zakon določa, da lahko preiskovalni sodnik (v obravnavanem primeru predsednik senata) priporniku s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Ker skrb, da vožnja otroka v avtomobilu ne bi bila ustrezna in da bi se v prostorih zavoda za prestajanje kazni zapora ob obisku lahko nalezel kakšne bolezni, ne predstavlja okoliščine, ki lahko povzroči škodo za postopek, to ne more biti razlog za odklonitev obiska nečakinje pripornici.
ZKP v prvem odstavku 410. člena ZKP taksativno določa več razlogov, na podlagi katerih je mogoče dovoliti obnovo pravnomočno kazenskega postopka, in s tem v zvezi ima zagovornica prav, da je v obravnavanem primeru bila predlagana obnova postopka tudi po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, to je zaradi novih dejstev in dokazov, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen.
Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.
Državni tožilec v pritožbi ne pojasni, kateri del opisa vsebuje poseben namen obdolženke, da je dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila, temveč poudarja le posledico obdolženkinega ravnanja v smislu, da je oškodovanko z grdim ravnanjem vznemirila. Opis nastanka posledice pa še ne pomeni opisa namena kot subjektivnega dela biti kaznivega dejanja, saj na tak namen ni dopustno le sklepati iz opisa posledice.