Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov.
Glede na to, da se obdolžencu očita odklon strokovnega pregleda (ne pa vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, kar napačno trdi zagovornik), je povsem nelevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da hitri test DrugWipe, ki naj bi pokazal pozitiven rezultat, ni dovolj verodostojen dokaz za tovrstni očitek. Pravilno pa je sodišče zapisalo, da je v postopku obstajal sum, da je obdolženec vozil pod vplivom prepovedanih drog, saj je hitri test pokazal pozitiven rezultat za kokain, vsled česar mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega je zavrnil. Ob tem, ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da iz zapisnika, ki ga je obdolženi podpisal brez pripomb, izhaja, da je odklonil strokovni pregled, so zaključki sodišča prve stopnje o odgovornosti tudi za ta prekršek, pravilni.
Obtoženec je dvigoval finančna sredstva iz TRR A. A.-ja, v obravnavanem obdobju od 16.1.2019 do 1.7.2020, višina skupnih dvigov pa je bila 12.930,00 EUR, kar pritožbeno ni problematizirano, ob prenehanju njegovega skrbništva za posebni primer pa je do doma bil odprt dolg 2.747,70 EUR, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je znesek protipravne premoženjske koristi, ki jo mora biti odvzeta obtožencu, ravno 2.747,70 EUR.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz same prodajne pogodbe izhaja, da je stanovanje obremenjeno s hipoteko in da bo prodajalec pri notarju deponiral izbrisno pobotnico za izbris te hipoteke ter da bo kupec prejel notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom od prodajalca takoj po overitvi podpisa pri notarju. Nadalje je tudi ugotovilo, da obtoženec oziroma E. ni uredil izdaje izbrisne pobotnice ter da je obtoženec B. B. obljubil dejansko nemogočo kompenzacijo dolga s stanovanjem ter izdajo izbrisne pobotnice.
Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob odločitvi, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, tudi pretvorilo število dni zapora v ure dela v splošno korist, čeprav ni razpolagalo s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati. Namreč število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, je odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na koledar različno dolgi. Zato pravilen izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa le formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti in že s tem daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 23595/2018 z dne 4. 11. 2021).
Sodišče prve stopnje je tehtno obrazložilo, zakaj podatki, ki jih je brez ustrezne pravne podlage objavil obdolženi A.A, predstavljajo osebne podatke, ki omogočajo enoznačno identifikacijo oškodovanca B.B. Osebni podatki, ki jih je obdolženec v konkretnem primeru javno objavil, to so Matični list DRŽAVNI_ZAVOD_B za šolsko leto vpisa 1971/1972 izdan B.B, iz katerega so razvidni osebni podatki o imenu, datumu rojstva, naslovu stalnega prebivališča, imenu in naslovu njegovih staršev, s podatki o učnem uspehu v šoli, pa so nedvomno podatki, ki so obdelani v uradni zbirki osebnih podatkov pravne osebe javnega prava, na podlagi določil ZVOP-1, ki kot krovni zakon celovito ureja področje osebnih podatkov.
Samo dejstvo, da so bili posamezni osebni podatki oškodovanca B.B predhodno že javno objavljeni in dostopni, ne pomeni, da jih je dopustno ponovno objavljati brez izpolnjenih pogojev, določenih z ZVOP-1.
Okoliščina ali je oškodovanec javna oseba ali ne, za presojo obstoja obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantna, saj mora vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se obdelujejo na podlagi zakona ali osebne privolitve posameznika, imeti ustrezno pravno podlago, ker gre sicer za protipraven in neupravičen poseg v pravico oškodovanca do zasebnosti (38. člen Ustave Republike Slovenije), katere sestavni del je tudi pravica do varstva osebnih podatkov.
Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost obdolženec predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija, ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj po drugem odstavku 296. člena KZ-1.