Drug tehten razlog v smislu 67. člena ZPP lahko predstavlja tudi zahteva po objektivni nepristranskosti, ki zagotavlja izključitev vsakega razumnega dvoma strank in javnosti v odločanje vseh sodnikov določenega sodišča. Delegacija pristojnosti predstavlja izjemo glede na pravila o krajevni pristojnosti sodišč, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Zato zgolj trditve o nepravilnostih v drugem pravdnem postopku pred istim sodiščem ne morejo predstavljati zadostnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Tožnik je že v tožbi navedel, da je v matičnem registru kot oče mladoletnega drugega toženca vpisan tretji toženec, da želi njegovo očetovstvo izpodbiti in nato doseči ugotovitev, da je sam njegov oče. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že z vložitvijo tožbe 16. 12. 2011, torej pred iztekom enoletnega prekluzivnega roka, vložil tožbo za izpodbijanje očetovstva, le da ta ni bila pravilno oblikovana. Tako ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je šlo za prepozno spremembo tožbe po 184. členu ZPP.
14. člen ZSKZ se nanaša na zemljišča v družbeni lastnini, ne pa na zemljišča v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki. Če pa je imela kapitalska družba med svojimi sredstvi (zgolj) pravico uporabe na nepremičnini, tedaj ta zemljišča niso v njeni lasti in so bila predmet podržavljanja na podlagi 14. člena ZSKZ. S tem je bilo res poseženo v pravico uporabe, vendar na ustavno dopusten način, saj se je pravica uporabe transformirala v obligacijsko pravico.