Po določbi 322. člena ZGD-1 lahko sodišče imenuje izrednega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, (1) da so posamezne postavke v v računovodskih izkazih, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, bistveno podcenjene, ali (2) če priloge k računovodskim izkazom, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, ne vsebujejo predpisanih pojasnil ali so nepopolne in poslovodstvo na skupščini delničarjem ni dalo manjkajočih pojasnil, čeprav so delničarji zahtevali dodatna pojasnila in zahtevali, da se njihova vprašanja vključijo v zapisnik. Prva možnost je torej vsebinska, druga pa bolj formalna (kršitev predpisov o sestavi računovodskih izkazov in letnega poročila). Razlog za možnost imenovanja izrednega revizorja zaradi formalnih pomanjkljivosti je v tem, da morajo računovodski izkazi vsebovati vse potrebno, da jih delničarji lahko preverijo in se opredelijo, ali ni morda podana vsebinska pomanjkljivost. Če te določbe ne bi bilo, bi se namreč lahko poslovodstva izognila poštenemu prikazu posameznih postavk zgolj s tem, da teh postavk ne bi na ustrezen način pojasnila. Zakon zato vzpostavlja domnevo, da nepopolne priloge, ki ne vsebujejo predpisanih pojasnil, kažejo na podcenjenost postavk. To pa vseeno ne pomeni, da bi pomanjkljivost lahko bila take narave, da v nobenem primeru ne bi mogla vplivati na poslovni rezultat.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženka za škodni dogodek tožniku ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Delo, pri katerem je tožnik utrpel poškodbo, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost po določbi drugega odstavka 131. člena OZ. Košnja trave z običajno vrtno kosilnico na ravnem terenu sama po sebi ni nevarna dejavnost. Vrtne kosilnice ali kamna, ki je priletel izpod kosilnice, ni mogoče opredeliti kot nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, postane nevarna zaradi določenih okoliščin (kosilnica izvrže kamen, ki se odbije od zidu in prileti v oškodovanca), je treba ugotoviti, ali je kdo (zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru) kriv za nastop teh okoliščin. Tožnik sam je takšno možnost izrecno zanikal, tudi s pojasnilom, da za delo z vrtno kosilnico, ki jo je pred poškodbo upravljal, ni predpisana nikakršna delovna oprema, da je bil za košnjo trave ustrezno poučen ter da delodajalcu v zvezi s tem ne more očitati nikakršne napake.
Sodišče prve stopnje je zaradi neplačila sodne takse pravilno izdalo izpodbijani sklep, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo šteje za umaknjeno.
Ker toženec s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, stanovanje uporablja brez pravnega naslova in lahko tožnica kadarkoli s tožbo zahteva njegovo izselitev (111. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s tem, da na odločitev ne more vplivati toženčevo sklicevanje na pravico do spoštovanja doma, upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 (ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik) ter tudi novejšo odločbo istega sodišča Up-619/17. Drži sicer, da pritožnik v stanovanju živi že 33 let in da za njegovo uporabo plačuje. Vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ostalih dejanskih ugotovitev, ne narekuje drugačne odločitve. Ni namreč mogoče spregledati, da je takšno dolgotrajno bivanje posledica nezakonite vselitve ter vlaganja cele vrste neutemeljenih zahtevkov, ugovorov in pritožb. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, kršitev pravice ne more prerasti v pravico samo in zato toženčevega pravnega položaja ni mogoče primerjati z zgolj na videz podobnimi položaji najemnikov.