CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSC00034270
ZNP-1 člen 37. ZPP člen 339, 339/2. ZDZdr člen 74, 75, 30, 30/1.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialno-varstvenega zavoda - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Eden izmed pogojev za sprejem osebe na varovani oddelek določenega socialno varstvenega zavoda je tudi, da oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva in sicer Zakon o socialnem varstvu in podzakonski predpisi, ki so sprejeti na podlagi tega zakona. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sploh ni ugotavljalo, ali je v tem konkretnem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek pritožnika oziroma glede teh odločilnih dejstev izpodbijani sklep ne vsebuje prav nobenih razlogov, čeprav je pritožnik že v svojem mnenju, ki ga je podal na podlagi poziva sodišča opozoril, da nasprotna udeleženka ne izpolnjuje pogojev za sprejem na njegov varovani oddelek. Ker v izpodbijanem sklepu ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, se le-ta sploh ne da preizkusiti in je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - pritožba proti sklepu - procesna legitimacija za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložil oče stečajnega dolžnika, ki ni stranka tega stečajnega postopka niti nima na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.
Sodna praksa je v več zadevah zavzela stališče, da ima prestajanje zaporne kazni vpliv na določitev preživninske obveznosti. V primeru prestajanja zaporne kazni je treba višino preživnine določiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera. Kadar je preživninski zavezanec na prestajanju zaporne kazni in nima prejemkov ali premoženja, sodna praksa napotuje na določitev t. i. simbolične preživnine.
res iudicata v zemljiškoknjižnem postopku - dovoljenost vpisa po stanju v zemljiški knjigi - načelo formalnosti postopka
Pogoj za dovolitev vpisa je tudi dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige (150. člen ZZK-1), to je, da sodna odločba (v tem primeru sodna poravnava) učinkuje proti osebi, zoper katero je predlagan vpis. V predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je sodno poravnavo sklenila oseba, ki ni več zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je pravica do nujne poti nastala s sklenitvijo sodne poravnave in da je vpis zgolj deklaratoren. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi. Vsakemu vpisu mora biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1).
SZ-1 člen 68, 68/1, 68/3. OZ člen 70. SPZ člen 118, 118/4.
spor majhne vrednosti - upravnik - pasivna legitimacija upravnika - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - neposredno zastopanje - učinki zastopanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Upravnik pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi praviloma nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov. V takem primeru imajo dejanja upravnika učinek le za etažne lastnike, upravnik pa obveznosti, ki izhajajo iz obratovanja in vzdrževanja stavb v etažni lastnini, ni dolžan pokrivati iz lastnih sredstev.
preživninska obveznost staršev - določitev višine preživnine - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - otroški dodatek - pridobitne zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - potrebe otroka - zmanjšanje preživnine - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob upoštevanju bistveno večjega prispevka toženke k vzgoji, varstvu in oskrbi obeh otrok, ki preživita s tožnikom le 4 ure ob četrtkih ter na 14 dni ob sobotah 8 ur, je zavzemanje za porazdelitev preživninskega bremena na polovico, materialnopravno zmotno.
Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca je treba upoštevati njegove dejanske zmožnosti v trenutku odločanja o zahtevku za določitev preživnine. Sodišče ne more kot spremenjene okoliščine upoštevati dejstva, ki ob zaključku glavne obravnave še ni nastopilo (rojstvo še enega otroka).
postopek osebnega stečaja - stranke glavnega postopka osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - procesna legitimacija - pridobitev procesne legitimacije upnika - prenehanje procesne legitimacije upnika - rok za prijavo terjatve - prepozna prijava terjatve - prenehanje terjatve zaradi plačila
Navedeni upnik in s tem tudi njegov pravni naslednik glede na 57. in 385. člen ZFPPIPP ni pridobil položaja stranke v tem glavnem postopku osebnega stečaja. Pridobil bi ga lahko le s priznanjem terjatve (to ni bilo izpolnjeno) ali s pravnomočnostjo sodbe o obstoju prerekane terjatve.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da na tipskem obrazcu izdani sklep ni ustrezno obrazložen, iz njega namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo, tožena stranka pa sodne takse ni plačala v za to določenem roku. Takšna vsebina obrazložitve zadošča za to, da stranka pozna razloge za odločitev sodišča prve stopnje, pritožbenemu sodišču pa je omogočen njen preizkus na pritožbeni stopnji, saj se da na podlagi podatkov v spisu preveriti pravilnost vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo.
Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP stranki v primeru, če ta zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka rok zamudila iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje izhajalo iz pravilnega stališča, da je vzrok za zamudo upravičen le v primeru, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - posebno upravičen razlog - začetek teka roka
Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da trimesečni rok začne teči šele od pravnomočnosti odločitve. Odlog po citiranem določilu utemeljujejo posebno upravičeni razlogi, ki obstajajo ob podaji predloga dolžnika, zakonska ureditev pa omogoča odlog za tri mesece. S sprejeto prvostopenjsko odločitvijo je bil dolžniku ta rok celo podaljšan, z vložitvijo pritožbe pa je bila izvršba dejansko odložena za znatno daljši čas.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 84, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanju delodajalca.
Delodajalec je poskušal tožnici zagovor omogočiti, vendar mu to zaradi razlogov na strani tožnice (dopusta) ni uspelo. To pa ne pomeni, da ni ravnal skladno z določili 85. člena ZDR-1. V konkretnem primeru gre namreč za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Tožena stranka zaradi tožničinega dopusta z njo ni uspela opraviti razgovora. Ovire za podajo odpovedi na delavčevi strani ne morejo preprečiti, da bi delodajalec lahko podal odpoved do izteka zakonskih rokov.
Pritožbe se vsebinsko obravnavajo le, če so pravočasne, popolne in dovoljene. V nasprotnem primeru, torej če pritožba ni pravočasna, popolna in dovoljena, pa se pritožba že iz formalnih razlogov zavrže. V takem primeru se nobena dokumentacija, ki bi smiselno predstavljala vsebinsko obravnavanje zadeve, ne more upoštevati in je posledično za samo rešitev pritožbe povsem irelevantna, ne glede na njeno vsebino ali vztrajanje pritožnika, da bi jo sodišče moralo upoštevati.
Tožeča stranka ni predložila niti dokončne odločbe, ki jo izpodbija niti ni konkretizirala za katero odločbo sploh gre. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da vloga ni bila ustrezno dopolnjena zato je ni dopustno vsebinsko obravnavati.
ZDR-1 člen 62, 62/5, 62/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 1.
dodatek k plači - agencijski delavec - dodatek za delovno dobo
Dejstvo, da je po petem odstavku 62. člena ZDR-1 uporabnik odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne vpliva na to, da delavcem pripadajo dodatki po zakonu in kolektivnih pogodbah za ves čas, ko delajo v okoliščinah, ki jih upravičujejo do zadevnih dodatkov. Opustitev sporočanja ustreznih podatkov za plačilo dodatkov s strani uporabnika ne pomeni, da delavcu pripadajoči dodatki ne gredo. Uporabnik je na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1 sicer za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren, vendar pa to ne izključuje primarne obveznosti delodajalca (agencije), da delavcu plača dodatke, do katerih je upravičen.
Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.
izvršilno sredstvo - opustitev - izterjava nedenarne terjatve - ius cogens - dovolitev izvršbe
Za opravo izvršbe, če je dolžnikova obveznost opustitev, pa ZIZ določa način, kot je določen v 227. členu v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, kamor sodi tudi vprašanje pravilne uporabe 227. člena oziroma 226. člena ZIZ. Izvršilna sredstva so ius cogens in njihova izbira pri izterjavi nedenarnih terjatev ni v dispoziciji strank. Upnica torej v tem delu ni predlagala pravega sredstva izvršbe in tako niso izpolnjene materialne predpostavke za dovolitev izvršbe, zato je v obravnavanem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna.
pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda
Glede na v točki 15 in 16 ugotovljena dejstva o obsegu tožnikovega prikrajšanja in omejitev zaradi trajnih posledic poškodbe na telesnem in psihičnem področju, na katera se pritožbeno sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema, je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe delno zmotno uporabilo materialno pravo (179. in 182. člen OZ) in je določilo nekoliko prenizko denarno odškodnino za tožnikovo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je nekoliko premalo ovrednotilo duševne bolečine, ki jih trpi tožnik zaradi ugotovljenih tudi psihičnih prikrajšanj, ki bodo skupaj z duševnimi bolečinami zaradi fizičnih omejitev trajale glede na tožnikovo starost 46 let ob poškodovanju vse do statistično verjetne pričakovane starosti tožnika (verjetno še okoli 30 let).
ZSPJS člen 23.. ZDR-1 člen 108, 108/1, 111, 111/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7.
odpravnina - sodna razveza - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nezakonita odpoved - pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena ZDR-1 niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama.
Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah ZSPJS in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za tožnico ne velja.
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 190. OZ odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke - delodajalca, ki je zahtevala, naj ji toženec vrne del zadržanih akontacij denarnih sredstev, namenjenih pokrivanju stroškov na službenih poteh, ki jih je opravil kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 190. člena OZ, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na njeno škodo, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč prejel prav toliko akontacije, kot je je porabil za stroške, ki so mu dejansko nastali na službeni vožnji v mednarodnem prometu.