Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje in presojo pravilnosti določitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju na podlagi 59. člena ZZZDR je opredelitev, ali gre za posebno premoženje (le) toženke ali za posebno premoženje enega in drugega zakonca - tožnika in toženke - in s tem solastnino z enakim deležem obeh. V prvem primeru bi se namreč vložek toženkinega posebnega premoženja ob ugotovljenih (in zato nespremenjenih) drugih prispevkih tožnika in toženke odrazil na višjem deležu na skupnem premoženju. V drugem primeru takšen - enak - vložek posebnega premoženja vsakega od njiju ne bi vplival na velikost deležev na skupnem premoženju. Odgovor na gornje vprašanje je odvisen od presoje, ali je oče podaril osnovni vložek za poslovni delež le svoji hčerki - toženki - ali obema pravdnima strankama.
Glede na ugotovljeno okoliščino primera, da je tožnik sodeloval v poslovanju družbe B., je v tem kontekstu razumen in sprejemljiv argument sodišča druge stopnje, da bi moral biti seznanjen z dejstvom, da je bil osnovni vložek za ustanovitev družbe B., ki ga je vplačal toženkin oče, darilo izključno toženki. Ob predstavljeni domnevi, da je darilo, ki je dano v trajanju življenjske skupnosti le enemu zakoncu, dano obema, in še posebej ob pravkar izpostavljeni okoliščini se ne zdi nerazumno pričakovanje sodišča, da bi moral toženkin oče v času daritve/ob plačilu osnovnega vložka izrecno navesti, da ga poklanja le hčerki. Tega, kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ni storil, zato je sodišče druge stopnje imelo podlago za zaključek, da je oče dal darilo obema pravdnima strankama. Glede na zavzeto stališče v reviziji izpostavljena indica (pravdni stranki sta razpolagali z dohodki, s katerimi bi brez težav vplačali ustanovni kapital in da je toženkin oče vpisal toženko v register kot edino družbenico in direktorico družbe B., ne pa tudi tožnika) zbledita. Prepričljiv je tudi argument sodišča druge stopnje, da se je šele po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank generiral spor o lastništvu družbe B. oziroma komu je bila namenjena ustanovitev družbe oziroma plačilo ustanovnega kapitala. Skladna s tem je izpostavljena ugotovitev, da sta si pravdni stranki iz družbe B. po poplačilu posojila (leto pred razpadom življenjske skupnosti med njima, op. Vrhovnega sodišča) "izplačali" znesek 95.000 EUR (in nakazali na svoja TRR, tudi tožnik) ter ga šteli kot njuno skupno premoženje in ne kot premoženje toženke ali družbe B..
Na dlani je torej, da toženka ne more doseči zvišanja svojega deleža na skupnem premoženju na tej podlagi.
Nakupa parcele kljub okoliščinam konkretnega primera ni mogoče šteti za del enotnega projekta nakupa zemljišča in gradnje. Vlaganje zunajzakonskega partnerja v nepremičnino, ki je bila kupljena z denarnimi sredstvi drugega zunajzakonskega partnerja, bi lahko imelo stvarnopravne posledice le v primeru dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (skupna lastnina).
Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.
Dopuščeno revizijsko vprašanje je po svoji naravi materialnopravno, saj naslavlja izrazito stvarnopravno in družinskopravno dilemo, ali je v okoliščinah konkretnega primera dohodek iz poslovne dejavnosti skupno premoženje, ali pa posebno premoženje zakonca (samostojnega podjetnika), ki ga je ustvaril. Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje je opredelitev civilnih plodov.
Drugače kot naravni plod, ki je neposredni in naravni (biološki ali fizikalni) proizvod matične stvari, je civilni plod premoženjski donos, pri katerem naravno (biološko ali fizikalno) donosnost predmeta nadomešča pravno razmerje, katerega predmet je plodonosna entiteta (stvarna, kot je premičnina ali nepremičnina, ali idealna, kot je pravica), in katerega neposredna pravna posledica je redno in vnaprej določeno dajanje premoženjske koristi, generičnega donosa, praviloma denarja. Donos, kot pravilno poudarja revident, je tu "brez nekega posebnega delovnega vložka ne le lastnika stvari (najemodajalca, posojilodajalca), temveč tudi imetnika (uporabnika) stvari (najemnika, posojilojemalca)". V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je prav ta okoliščina, namreč vložek dela, in še toliko bolj, ko gre za razmerja med (nekdanjima) zakoncema, ključnega pomena za presojo pripadnosti novo nastale premoženjske koristi, oziroma, kakšna oblika lastnine je v kombinaciji lastnine in vloženega dela nastala na novi stvari.
Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas) ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. To bi bil le v primeru, če bi bil predmet podjetniške dejavnosti oddajanje stvari skupnega premoženja (proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin) v najem ali v kakšno drugo dohodek prinašajoče pravno razmerje. In tudi če bi bilo takó (pa toženka tega ne zatrjuje), bi moralo sodišče v duhu sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 tehtati med temeljnim pravilom iz prvega odstavka 59. čl. SPZ, oziroma, ker gre za civilne plodove, pravilom, da le-ti z zapadlostjo pripadejo upravičencu iz plodonosnega pravnega razmerja, in načelom primarnosti delovno ustvarjalnih prispevkov, ki preveva družinsko stvarno pravo.
Vprašanje procesne pravilnosti odločitve, da je dohodek iz poslovne dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal po prenehanju zakonske zveze, in v okviru katere je tožnik uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje, bi bilo upoštevno le z vidika zadostne substanciranosti tožnikovih trditev, da je poleg skupnega premoženja (delovnih strojev in poslovnih nepremičnin) v pridobivanje dohodka vložil tudi lastno delo. Vendar ker toženka glede ugovora nenastale pravice ni zadostila trditvenemu bremenu, da ga podpre s trditvami, ki konstituirajo civilni plod, vključno s plodonosnim pravnim razmerjem, nosilno predpostavko pridobivanja civilnih plodov, se tožnikovo trditveno breme niti ni aktualiziralo.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je obvestilo CSD o uskladitvi preživnine z močjo izvršilnega naslova, ki je izdano na podlagi sodbe sodišča o določitvi preživnine, ki v dajatvenem delu zavezancu ne nalaga plačila revaloriziranega zneska od prve uskladitve dalje, upravni akt, zoper katerega je dovoljeno uporabiti pravna sredstva?