Odgovor na dopuščeno vprašanje bi bil pod predpostavko, da gre za skupno premoženje lahko nikalen, vendar je ob do zdaj povedanem o tem preuranjeno presojati. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je bila sporna nepremičnina skupno premoženje ali dolžnikovo posebno premoženje, in ni bilo pridobljeno z delom in sredstvi zakoncev, ter ali je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zlorabo postopka oziroma ali je bil toženec ob takšnem ravnanju izigran in je bila sodna poravnava nezakonita, kot ves čas trdi toženec, tudi v odgovoru na revizijo.
Prodajna pogodba (formalno zapisana kot predpogodba) v obravnavanem primeru ni bila podlaga za prenos stvarnopravne lastninske pravice na nepremičnini, je pa bila pravna podlaga za terjatev prodajalca za plačilo preostanka kupnine in za terjatev kupcev za sklenitev razpolagalnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot premoženjske obligacijske pravice, ki je spadala v skupno premoženje zakoncev. Povedano drugače: stvarnopravna realizacija je bila pomembna le z vidika (stvarnopravne) forme tega premoženja. Stanovanje pa je v ekonomskem (premoženjskem) smislu prešlo v pravno sfero zakoncev že v času zakonske zveze.
Opisana premoženjska pravica se je po razpadu življenjske skupnosti skladno z načelom realne subrogacije vključila v stvarnopravno pravico. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je z razvezo (in po uveljavljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti) skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati, je pa do delitve še nadalje obstajalo in se je lahko preoblikovalo. V sodni praksi so bili najpogosteje obravnavani primeri preoblikovanja, izvedenega na način, da je eden od zakoncev stvar ali pravico iz skupnega premoženja po razvezi (ali prenehanju premoženjske skupnosti) prodal in kupnino porabil za nakup drugega premoženja, temu pa odrekal pravno naravo skupnega premoženja. V literaturi in v sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da tudi premoženje, ki je pridobljeno po razvezi zakonske zveze (prenehanju premoženjske skupnosti) iz skupnih sredstev, spada v skupno premoženje. Razlikovalna okoliščina, da v obravnavanem primeru toženec skupne obligacijske premoženjske pravice ni odtujil, pač pa jo je »porabil« za pridobitev lastninske pravice, ni ovira za uporabo navedenega stališča. Utemeljujeta jo neposredna povezava in kontinuiteta med premoženjema pred in po preoblikovanju kot bistvena predpostavka subrogacije.
Na premici ugotovljenih kršitev oziroma prekoračenih pooblastil, ki jih je storilo pritožbeno sodišče pri obravnavi pritožbe, pritožbeno sodišče postopka (še) ni pripeljalo do točke, v kateri bi moralo ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 351. člena ZPP, oceniti, ali bi morebitna uporaba druge (presenetljive) materialnopravne podlage terjala izvedbo materialno procesnega vodstva, zato dejstvo, da pritožbeno sodišče tega ni storilo, za odločitev o reviziji ni odločilno. Ker pa je doseg ugotovljenih kršitev tak, da je odločilnega pomena za vsebino odločbe, je treba ugotoviti, da je izdana sodba, ki vsebuje preobrat v odločitvi glede podrednega zahtevka, ob tem, da tožnik zoper tako odločitev nima več rednega pravnega sredstva, rezultat nezakonitega odvzema možnosti, da tožnik sodeluje v sodnem postopku, se učinkovito brani pred procesnimi ravnanji, ki vplivajo na njegove pravice, interese oziroma na njegov pravni položaj ter možnosti aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi. Utemeljen je revizijski očitek, da je bila tožniku v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave in da ima sprejeta odločitev za tožnika posledično "efekt" sodbe presenečenja.