Določilo 88. člena ZDen je treba razlagati v skladu z namenom celotnega ZDen, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen). Institut denacionalizacije je v širšem smislu in posredno namenjen varstvu pravice do zasebne lastnine. Zaradi pravne varnosti in varstva interesov in pravic upravičencev (in ne premoženja samega) je zakon prepovedal pravni promet s podržavljenim premoženjem, glede katerega nastopi dolžnost vrnitve lastninske pravice. Določba prvega odstavka 88. člena ZDen z dnem uveljavitve zakona prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve oziroma možnost vrnitve po določbah ZDen. Jezikovna razlaga določbe bi lahko privedla do zaključka, da je nično vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacijskega postopka. Vendar pa je namen same določbe in celotnega zakona v varstvu zasebne lastnine upravičencev. Razpolaganja njih samih zato ni moč subsumirati pod določbo 88. člena ZDen, prav tako ne razpolaganj tretjih oseb.