ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 125, 125/1, 126, 126/1, 126/6, 133. ZUS-1 člen 65, 65/1.
davek od nenapovedanih dohodkov - zastaranje - začetek teka zastaranja - absolutno zastaranje - spor polne jurisdikcije
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
Ker tožnik storitev potrošniškega kreditiranja ne opravlja več, v času odločanja v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njegovi tožbi ugodeno, pravnega položaja ne more izboljšati.
upravni spor - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - nedovoljeno pravno sredstvo
ZUS-1 ureja sistem pravnih sredstev celovito. To pomeni, da določa, katera so redna in katera izredna pravna sredstva v upravnem sporu. Kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo in obnovo postopka. Zahteve za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo ZUS-1 torej ne predvideva. To pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v upravnem sporu nedovoljena, saj je po zakonu ni mogoče vložiti.
Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi.
V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožnika tudi po pozivu sodišča v smislu 31. člena ZUS-1 v danem roku in vse do dneva izdaje tega sklepa nista popravila tožbe v skladu z napotili sodišča iz poziva sodišča, je bila tožba nepopolna in nerazumljiva, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 23. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-1.
ugotovitev sodišča o nepristojnosti po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču
ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Po drugem odstavku 19. člena ZPP se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.
Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je v obravnavani zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V skladu s 1. točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je v socialnih sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja podana pristojnost socialnega sodišča. Glede na navedeno so podani pogoji, da se sodišče lahko izreče za stvarno nepristojno.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. GZ člen 80, 80/9.
uporabno dovoljenje - upravni spor - stranka v postopku - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožeča stranka na podlagi devetega odstavka 80. člena GZ-1 nima pravice kot stranka sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, tudi nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.
gradbeno dovoljenje - manj zahteven objekt - soglasje - dejansko stanje - nedovoljena tožbena novota
Ob dejstvu, da je tožnik nesporno bil obveščen o poteku postopka izdaje gradbenega dovoljenja in bil hkrati s strani Upravne enote Maribor pozvan na udeležbo v postopku, sodišče ne dvomi, da se je tožnik zavedal, da je v teku postopek izdaje gradbenega dovoljenja in da bi ob potrebni skrbnosti, ko je nekaj podpisoval moral in mogel vedeti, da se soglasje nanaša na zadevo, povezano v zvezi z gradnjo protipoplavnih ukrepov.
Upoštevajoč, da je tožnik soglasje k projektni dokumentaciji nesporno podpisal, so vse navedbe o tem, da naj bi bil z zvijačo zaveden sicer šele v aprilu, kar ni časovno povezano s soglasjem z dne 18. 1. 2023 (ki so sicer prepozne), oz. da ni razumel oz. mogel prebrati zaradi starosti (torej v zmoti) in da to naj ne bi bila njegova prava volja v smislu predpostavk za veljavnost soglasja za konkretni upravni spor, nerelevantne.
ZPP člen 80, 81, 81/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
tožba - skrbništvo - odvzeta poslovna sposobnost - zakoniti zastopnik - odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - zavrženje tožbe
Upoštevajoč dejstvo, da tožnica nima procesne sposobnosti za vložitev tožbe pred sodiščem, njen skrbnik pa se z vložitvijo predmetne tožbe ne strinja, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP tožbo zavrglo.
Glede tožničine zahteve za postavitev posebnega skrbnika sodišče še pojasnjuje, da le-temu ni sledilo, saj tožnica že ima določenega skrbnika, nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z delom skrbnika pa samo po sebi še ni razlog, da bi sodišče postavilo drugega skrbnika. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, ko bi šlo za očitno nasprotje interesov (kolizijo) med interesi skrbnika in tožnice.
poseg v človekove pravice - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu
Zahtevo, da morajo biti pred začetkom upravnega spora, ki se začne s tožbo, izčrpana redna pravna sredstva zoper upravni akt, določa prvi odstavek 6. člena ZUS-1, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni storila. Po presoji sodišča tožnika ne izpolnjujeta procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, ki je tožnika nista vložila.
subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu
Upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic je subsidiarne narave tudi v tem smislu da ga je na podlagi 4. člena ZUS-1 mogoče sprožiti samo, če ni (bil) možen upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravne akte javno-pravnih aktov, ki so v tožbi omenjeni kot tožene stranke, ali če tožnik ni imel pravnega sredstva zoper prvostopenjske upravne akte v upravnem postopku na drugostopenjski upravni organ.
Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.
30 dnevni rok za vložitev tožbe je treba šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.
zavarovalni nadzor - sodno varstvo v upravnem sporu - nerazumljiva tožba - odprava pomanjkljivosti v tožbi - zavrženje tožbe
Na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim (jasno) navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost.
tujec - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče meni, da tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj tožnik ni izkazal, da bi pri njem v času teka roka za vložitev tožbe obstajale okoliščine, ki bi ga ovirale pri vložitvi tožbe ter da bi bile te ovire nepričakovane in take, da jih brez lastne krivde ne bi mogel niti predvideti niti odstraniti.
upravni spor - sodelovanje v postopku - stranski udeleženec - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Obdobje, v katerem bi smela stranka z interesom odvzeti osebke človeške ribice iz narave, je preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. Glede na navedeno tožnica v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tega ne izkazuje niti z navedbami, da bi na podlagi sodbe sodišča svoja stališča o zakonitosti tovrstnih dovoljenj, lahko uveljavljala v bodočih, enakih primerih.
Namen je odprava nezakonite odločbe z namenom, da se vzpostavi prejšnje stanje oziroma v ponovljenem postopku izda zakonita odločba.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku
Začasna odredba, kot jo je tožnik predlagal, že pojmovno ni mogoča. Če bi sodišče z začasno odredbo določilo kot tožnikovo prebivališče B., bi bilo to isto, kot da bi ugodilo tožbenemu zahtevku v sporu polne jurisdikcije, torej da bi odločilo o sami pravici, ki je predmet tega upravnega spora.
sklep Vlade RS - ni upravni akt - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi
Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne pomeni oblastnega ravnanja, saj ga tožena stranka ni izdala v okviru upravne funkcije, temveč v okviru funkcije upravljanja z državnim premoženjem.
Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.
javni poziv - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe
Kljub temu, da gre po obrazloženem pri dodeljevanju priveznih mest v A. za javnopravno zadevo, sodišče ugotavlja, da je tožbo v tem upravnem sporu treba zavreči. ZUP v 4. členu določa, da je treba upravni postopek smiselno uporabljati tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. To pomeni, da bi morala toženka o tožnikovi vlogi (kot tudi o drugih vlogah) za dodelitev priveza odločiti z upravnim aktom, izdanim ob smiselni uporabi določb ZUP (glej zlasti 213. člen) o upravni odločbi, ta upravni akt pa bi tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu. Navedeno pa izključuje dopustnost tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021 ter sklepa Upravnega sodišča I U 1689/2016 z dne 5. 12. 2016 in I U 1436/2021 z dne 7. 10. 2021). Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je namreč mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo, z vidika njegove učinkovitosti ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 185/2024 z dne 16. 10. 2024)
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - samovoljna zapustitev azilnega doma
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma že dne 22. 9. 2024 in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZKZ člen 72, 72/2. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9.
tožba v upravnem sporu - komasacija - rok za vložitev tožbe - nujna zadeva - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče je ugotovilo, da iz vročilnice (C1 v sodnem spisu) izhaja, da je bila tožniku odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-51/2024-4 z dne 22. 7. 2024, s katero je bil postopek v zadevi končan, vročena dne 31. 7. 2024. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel 30. 8. 2024, tožba pa je bila oddana priporočeno po pošti 16. 9. 20241, torej po poteku zakonsko določenega roka. Iz drugega odstavka 72. člena ZKZ izhaja, da se reševanje pritožb in upravnih sporov v zvezi s komasacijskim postopkom šteje za nujno. Iz 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS pa izhaja, da v zadevah, za katere zakon določa, da so nujne, procesni roki tečejo tudi v času poletnega poslovanja.