Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč zavrgla njeno zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopku za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Navedeno posledično pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
Za tožnika je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer toženka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je tožnik ne izpodbija. Odprava te odločbe bi bila tožniku v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.
Izpodbijana odločitev glede zahteve za vračilo plačanih zneskov vpisnine in dela šolnine ne predstavlja zadeve v zvezi s študijem, zato izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev ne vsebuje meritorne odločitve, torej vsebinske opredelitve pravic ali obveznosti stranke oz. zavrnitve njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.
Izčrpanost rednih pravnih sredstev je predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Edini relevanten razlog, ki se nanaša na izpodbijano odločbo je zatrjevanje tožnika, da bi nastala škoda z vrtanjem do globine 20 m in več, saj bi se vrtine izvajale na območju neregistriranih vodnih virov in mikoriznem koreninskem sistemu.
Navedbe o resni in nepopravljivi škodi s pripravljalnimi deli so tako ostale le na ravni zatrjevanj tožnika. Prav tako s tem ne bi nastala neposredno škoda tožniku, ampak tretjim. S tem pa ni zadoščeno zahtevi za nastanek resne škode v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene.