Zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe je procesne narave. Ne gre za presojo materialnopravno določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, temveč le za procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo (upravnega) inšpekcijskega postopka. Tožba v upravnem sporu zoper njega ni dopustna.
Z izbrisom tožeče stranke iz Poslovnega registra Slovenije, kar vključuje prenehanje opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu, je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek. Izpodbijana prepoved tožeče stranke ne zavezuje več in ne posega v njen pravni položaj oziroma ne vpliva več nanjo, saj tožeča stranka nima več položaja samozaposlene osebe, za katero prepoved velja. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo v nov postopek tožeča stranka ne more več doseči izboljšanja pravnega položaja zase kot podjetnika, saj podjetniške dejavnosti ne opravlja več. Zaradi navedenega izrečena prepoved zanjo ni več pravno pomembna in v njen pravni položaj ne posega. Tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka.
S pretekom postavljenega sodnega roka nastopi prekluzija in sodišče prepozno opravljenega procesnega dejanja ne sme upoštevati. Ta rok je sicer podaljšljiv, vendar je treba podaljšanje predlagati pred potekom roka. Po poteku roka se lahko posledice zamude procesnega roka iz opravičenih razlogov odpravijo s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.
Iz vloge pooblaščenca ne izhaja zatrjevanje, da je zamudil kakšno procesno dejanje, temveč zgolj naknadno popravlja pomanjkljivost tožbe, za katero je prekludiran. Zamuda roka je eden od pogojev oziroma procesnih predpostavk za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vsi pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. Oblikovanje pravilnih zahtevkov je odgovornost stranke. Te vloge sodišče ni upoštevalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak kot drugo vlogo med postopkom.
Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč zavrgla njeno zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopku za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Navedeno posledično pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
Za tožnika je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer toženka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je tožnik ne izpodbija. Odprava te odločbe bi bila tožniku v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.
Izpodbijana odločitev glede zahteve za vračilo plačanih zneskov vpisnine in dela šolnine ne predstavlja zadeve v zvezi s študijem, zato izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev ne vsebuje meritorne odločitve, torej vsebinske opredelitve pravic ali obveznosti stranke oz. zavrnitve njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.