V obravnavani zadevi tožnik vlaga tožbo zaradi molka organa, ker toženka ni odločila o njegovi vlogi za sklenitev služnostne pogodbe v zvezi z ustanovitvijo služnosti na toženkini nepremičnini. Sodišče sodi, da četudi bi toženka o tej njegovi vlogi odločila, akt, s katerim bi o njej odločila, ne bi bil upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Takšen akt ne bi bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Šlo bi za akt poslovanja. Razpolaganje samoupravnih lokalnih skupnosti z nepremičnim premoženjem namreč ureja ZSPDSLS-1. Ta določa, da se pogodba o ustanovitvi služnosti sklene po metodi neposredne pogodbe, pri čemer obveznost objave namere ni potrebna (prvi odstavek 71. člena ZSPDSLS-1). Postopek ustanovitve služnosti se tako ne vodi kot upravni postopek, v katerem bi bila izdana upravna odločba (in toženka v njem ne nastopa kot oblastni organ), temveč kot postopek razpolaganja s stvarnim premoženjem na podlagi ZSPDSLS-1, v katerem toženka ravna kot vsak drug lastnik.
Začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne oziroma ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas. V obravnavanem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, tj. do 7. 9. 2023. Ker so bile zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, sta izpodbijana sklepa prenehala veljati, s tem pa so tudi prenehali njuni pravni učinki na pravni položaj tožeče stranke, saj neveljavna sklepa ne posegata več v njene pravice oziroma pravne koristi.
Materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode. Ta se lahko iztoži pred pristojnim sodiščem. Škoda mora tako biti resna in stranki neposredno pretiti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.
Pravica do subvencije neprofitne najemnine za stanovanje je socialna pravica, do katere je ob drugih pogojih upravičen najemnik stanovanja, če izpolnjuje dohodkovni cenzus in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo socialne pomoči.
Za tovrsten spor je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, zato upravno sodišče ni stvarno pristojno.
S posredovanjem dokumentov prosilcu je nastopilo stanje, ki ga je tožnica želela z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe preprečiti, kar pomeni, da si zaradi okoliščin, nastalih zaradi izvršitve odločbe in izročitve dokumentov prosilcu, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne more več izboljšati.
Tožnica je bila v konkretnem primeru seznanjena z okoliščinami, ki so vplivale na njen pravni interes oziroma njegovo prenehanje, tj je z izročitvijo dokumentov prosilcu, in se o tem tudi izjavila. Tožnica po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavila, pa bi ga lahko, sodišče pa je ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi.
Za postopek odmere NUSZ ni pomembno, ali je izvedena gradnja po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) začelo z gradnjo stavbe. Razlikovanje med zazidanim in nenazidanim zemljščem namreč temelji ravno na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe lahko pomeni le začetek novogradnje, nikakor pa ne (že) odstranitev objekta, ki se po gradbenih predpisih prav tako šteje za gradnjo.
Izpodbijani sklep o združitvi upravnih postopkov, izdan na podlagi 130. člena ZUP, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče odločalo v upravnem sporu.
Čeprav je bil tožnik v pravnem pouku odločbe organa druge stopnje zmotno poučen, da lahko zoper sklep organa prve stopnje sproži upravni spor, sodišče še pojasnjuje, da napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tožnik si tudi v primeru, če bi s tožbo uspel, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Ne zgolj zato, ker pritožba zoper sklep I U 1245/2023 ni bila vložena, ampak tudi zato, ker je rok, v katerem bi bilo mogoče vložiti pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, iztekel.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.