Tožena stranka bi morala po prepričanju sodišča, v konkretnem primeru uporabiti 82. člen ZVoz, v okvir katerega spadajo tudi zdravniška spričevala izdana, zaradi podaljšanje vozniškega dovoljenja in pri tem upoštevati njihovo omejeno časovno veljavnost treh let. Tožnik torej utemeljeno očita toženi stranki, da je ob uporabi napačne določbe ZVoz (to je 83. člena), nepravilno sklepala, da ima sporno dokončno zdravniško spričevalo komisije neomejeno veljavo in (med drugim) na njegovi podlagi izdala izpodbijano odločbo organa prve stopnje.
ZDavP-2 člen 101, 101/1. ZUS-1 člen 52. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 30, 37, 37/2.
odpis davčnega dolga - dohodki davčnega zavezanca - nova dejstva in novi dokazi
Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.
inšpekcijski ukrep - kmetijsko zemljišče - uporaba kmetijskega zemljišča v drug namen kot za proizvodnjo - izpolnitev obveznosti - izpodbojna tožba - pravni interes
Tožnik je po izdaji izpodbijanega upravnega akta, s katerim mu je bilo naloženo, da mora s kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen, odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Zato je odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZUstS člen 21, 21/3, 24.
odlok - splošni pravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - splošni akt - pravni interes - ustavno sodišče - zavrženje tožbe - začasna odredba - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložena tožba - vsebinsko obravnavanje tožbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Iz vsebine določbe izhaja, da gre za splošno in abstraktno pravno normo, ki ne učinkuje neposredno in le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen ali določljiv krog oseb, pač pa predstavlja (le) normativno podlago za nadaljnje (upravno) odločanje. Zadevna določba Odloka o spremembi zazidalnega načrta Lucija I. nima pravne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akta, ki neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Iz določb 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1 izhaja, da sodno varstvo v obliki (subsidiarnega) upravnega spora zoper splošne akte ter dejanja, ki niso usmerjena prav proti posamezniku s ciljem spremeniti njegovega pravnega položaja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, ni dopustno, saj je Upravnemu sodišču v skladu s 157. členom Ustave RS v okviru varstva ustavnosti in zakonitosti zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in dejanj. Tožnica tako v upravnem sporu ni upravičena do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do kršitve katerih naj bi prišlo v postopku nastajanja splošnega akta, z dejanskim oziroma formalnim zadrž(ev)anjem njegove objave ter ponovnim odločanjem o sprejemu tega akta na podlagi določbe petega odstavka 33. člena ZLS.
Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke (da je tožba pravočasna, popolna in razumljiva in izpolnjuje druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus). Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.
ZOsn člen 60a. ZUP člen 260, 260-1, 260-6. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
obnova postopka - prepis na drugo šolo - ugotovitev nezakonitosti odločbe - pravni interes
Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.
Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega akta imela možnost izjave in predložitve dokazov, pa tega ni storila. V upravnem sporu se ni udeležila naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila, da bi na njem lahko pojasnila, čemu dokazil ni predložila pravočasno, zato je sodišče štelo, da so dokazi v upravnem sporu predloženi prepozno in so zato nedovoljeni.
Denarne kazni, izrečene po ZUP, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. Davčni organ postopka po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
upravni spor - stranska udeležba - pravni interes - pravni interes za stransko intervencijo - najemnik nepremičnine - dejanski interes
Po presoji sodišča predlagateljica ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1. Ne glede na odločitev, torej tudi, če bi sodišče tožbo zavrnilo in bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, ne bo izgubila nobene materialnopravne pravice.
Prav tako ne bo prišlo do posega v njene na zakon oprte neposredne koristi. Kot najemnica nepremičnine, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, ne izkazuje pravne koristi, temveč dejansko. V tem pogledu ne more biti poseženo v njen pravni položaj. Ni namreč v razmerju do konkretne upravne zadeve, ki bi ga vzpostavljal materialni predpis, iz katerega bi izhajala pravica, ki bi jo lahko v tem postopku uveljavljala. Korist, ki ne sloni na materialnih predpisih, torej ni pravna, temveč dejanska korist. Te pa v upravnem sporu ni mogoče varovati. Tega ne spremenijo njene navedbe, da je v sporni objekt investirala in da bi ji bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje dejavnosti. Odnos med tožnikom kot najemodajalcem in predlagateljico kot najemnico temelji na njunem dogovoru in učinkuje med njima. To pomeni, da bo imela predlagateljica možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke zoper tožnika (na primer odškodnino).
Agencija za trg vrednostnih papirjev - nadzor nad bankami - javna objava - odprava odločbe - pravni interes - zavrženje tožbe
Odprava odločbe Agencije z dne 19. 1. 2023 v celoti, tudi v 2. točki izreka o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in kršitelju, kar je predmet obravnavanega upravnega spora, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki, pomeni vrnitev zadeve v stanje pred izdajo odpravljene odločbe z dne 19. 1. 2023, to je v stanje, ko o ugotovitvi kršitve določbe desetega odstavka 296. člena ZTFI-1 in o objavi informacije o izrečenem ukrepu ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravni položaj tožnika je torej takšen, kot da sploh ni izdana odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu, kar je predmet tega postopka. Po presoji sodišča si glede na navedeno pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru tožnik ne more več izboljšati.
varstvo ustavnih pravic - pravica do pritožbe - pravočasnost tožbe - subjektivne in objektivne okoliščine
Za presojo pravočasnosti tožbe iz 4. člena ZUS-1, je relevanten čas storitve dejanja, naveden v tožbi. Rok za vložitev tožbe 30 dni prične teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Po stališču sodne prakse je ta rok objektiven in ni pomembno, kdaj je bil tožnik z dejanjem seznanjen, novejša pravna teorija pa se nagiba k razlagi, da bi bilo potrebno ta rok šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.
ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZP-1 člen 45, 46, 46/1, 59, 59/1.
prekrškovni postopek - odločba o prekršku - pravno sredstvo - sodišče splošne pristojnosti - stvarna pristojnost - okrajno sodišče
Kot izhaja iz tožbe s prilogami, tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, s katero je bil spoznan za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 21. člena ZPDZC-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških, sodišča pa so sodišča za prekrške prve in druge stopnje (drugi in tretji odstavek 45. člena ZP-1). V obravnavanem sporu, kjer gre za pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, je sodno varstvo zagotovljeno v postopku, v katerem je stvarno pristojno odločati sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče. Sodišče se je na podlagi določb 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ter še sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopila v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru.
V obravnavani zadevi tožnica izpodbija v uvodu navedeno odločbo. S slednjo ji je bila naložena ustavitev gradnje in odstranitev betonske ograje. Dovoljena je bila pritožba (prvi odstavek 13. člena ZUP). Te pa tožnica ni vložila. To je vidno iz upravnega spisa, tako pa je tudi pojasnila toženka. O tem je sodišče seznanilo tožnico in ji omogočilo, da se izjavi. Tožnica se na poziv sodišča ni odzvala. Zaradi neizčrpanja pritožbe pričujoča tožba v upravnem sporu ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče jo je po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.
razrešitev direktorja - predčasna razrešitev direktorja javnega zavoda - ureditvena začasna odredba - začasna odredba - zavrnitev izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana
Po presoji sodišča izpodbijani akt o razrešitvi direktorice javnega zavoda ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zato odložitev izvršitve ni mogoča in posledično ne izdaja začasne odredbe. Tudi sicer je bil izpodbijani sklep že izvršen, zato odložitev izvršitve ni mogoča tudi iz tega razloga.
Tožnica je v predlogu merila tudi na izdajo ureditvene začasne odredbe in je sodišče izvedlo tudi to presojo. Tožnica bi v tem primeru morala izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki pa je tožnica ni verjetno izkazala.
tožba - procesne predpostavke za vložitev tožbe - pravdna sposobnost - sposobnost biti stranka postopka - prenehanje pravne osebe - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zavrženje tožbe
Po določbi 80. člena ZPP, ki se skladno z 22. členom ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Sodišče je po pregledu podatkov AJPES (redni izpis iz sodnega/poslovnega registra) ugotovilo, da je pravna oseba - tožeča stranka po vložitvi tožbe prenehala obstajati, ker je bila dne 13. 7. 2022 izbrisana iz sodnega registra. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP). Iz navedenega razloga je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi s petim odstavkom 81. člena ZPP.
tožba v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa - preuranjena tožba
Tožnik pred vložitvijo tožbe toženki ni poslal zahteve v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, zaradi česar je bila tožba v tem upravnem sporu vložena prezgodaj. Na drugačno odločitev ne more vplivati navedba tožnika, da je zahtevo za izdajo odločbe o njegovi pritožbi na drugostopenjski organ poslal 14. 11. 2023, saj morajo biti vse procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1 (tj. okoliščine, ki morajo oziroma ne smejo biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči) podane že ob vložitvi tožbe, v konkretnem primeru 28. 8. 2023.
V postopku za dostop do informacij javnega značaja iz tožilskega spisa vloga prosilca za pridobitev fotokopij pavšalno navedenih dokumentov ne izpolnjuje pogojev za seznanitev z dokumenti na podlagi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Toženka je pravilno izpostavila, da ne gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona oziroma v zvezi z njim ter ker tudi ni mogoče preizkusiti ali se ta podatek sploh nahaja v tožilskem spisu, je bilo v tem delu potrebno vlogo prosilca zavrniti. Toženka pravilno poudarja, da sklep o zavrženju kazenske ovadbe še ne pomeni pravnomočnega končanja zadeve.
subsidiarni upravni spor - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin - zavrženje tožbe - drugo sodno varstvo
Tožnika bosta imela možnost uveljavljati svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper končno odločitev upravnega organa o glavni stvari, zato niso izpolnjene procesne predpostavke po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora.
procesna sposobnost - smrt stranke med postopkom - osebna pravica - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločitev se nanaša na obnovo postopka odvzema pravice, ki je vezana izključno na osebo tožnika, saj odvzem orožja temelji na ugotovitvi, ki je vezana na njegove osebnostne lastnosti, zato gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva ter je posledično katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uveljavljati.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1(b). ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke
Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218c. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 27, 27/3.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - površina poslovnih prostorov - podatki iz uradne evidence - register nepremičnin - kataster stavb - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - kršitev pravil postopka v upravnem postopku
Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je razlogovanje, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno; posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v tej smeri podal v pritožbenem postopku (glede na to, da v postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil vključen). Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da odmera in izračun NUSZ nista v skladu z dejanskim stanjem, v svojem odgovoru na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 pa je tudi konkretizirano navedel in dokazoval, kakšna površina bi morala biti upoštevana. Drugostopenjski organ bi se glede na opisana stališča Vrhovnega sodišča do takšnih tožnikovih navedb in dokazov moral vsebinsko opredeliti in jih vsebinsko presoditi po načelu proste presoje dokazov.