Rok za tožbo je začel teči v sredo 31. 1. 2024 in se iztekel v četrtek 29. 2. 2024. Ker je bila tožba priporočeno po pošti oddana šele 1. 3. 2024, je bila vložena prepozno.
Sodišče ugotavlja, da je bila tožba vložena po poteku zakonskega 30-dnevnega roka, in torej prepozno. Sodišče je zato tožbo, na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.
Domnevno nezakonitost razpisnih pogojev v postopku za zasedbo delovnega mesta direktorja javnega zavoda, ki naj bi pomenili kršitev ustavnih pravic, je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o izbiri kandidata.
Toženkina argumentacija, da je bilo zavarovanje v delu, ki se nanaša na nepremičnine iz izpodbijanega sklepa, ustavljeno in je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču naloženo, da izbriše hipoteko pri vseh nepremičninah, ostaja s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva pa tudi po presoji sodišča pomenijo, da tožnik na izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je na nepremičninah zastavna pravica že bila izbrisana.
V zadevah, kot je obravnavana, je s konkretnimi dokazi nemogoče izkazati težko popravljivost oziroma nepopravljivost škode. Po oceni sodišča je težka popravljivost škode v tem, da se prejšnja stanja v primeru ugoditve tožbi najverjetneje ne bi moglo več vzpostaviti, če bi bil otrok še pred odločitvijo o tožbi usmerjen v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom.
S splošnimi trditvami tožnik ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu, da bi mu brez začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, prav tako pa tudi ne, da bi takšno stanje zanj pomenilo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 2., 23. in 49. člena Ustave.
Tožba zaradi molka organa je bila vložena, preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi.
V okviru predhodnega preizkusa tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožba nepopolna, zato je tožečo stranko pozvalo k odpravi pomanjkljivosti, in sicer da tožbo lastnoročno podpiše, da sodišču predloži izpodbijani akt, ki se izpodbija s tožbo ter da navede toženo stranko v upravnem sporu, ter jo opozorilo na pravne posledice, če v danem roku pomanjkljivosti ne bo odpravila in zaradi tega zadeve ne bo mogoče obravnavati. Ker so bile pomanjkljivosti tožbe odpravljene po izteku danega roka, torej prepozno, je sodišče tožbo zavrglo.
Sodišče je tožeči stranki (med drugim) naložilo, da imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznani sodišče, ter da predloži slovenski prevod tožbe. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel v ponedeljek 29. 4. 2024, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče. Sodišče je zato tožbo zavrglo.