Za postopek odmere NUSZ ni pomembno, ali je izvedena gradnja po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) začelo z gradnjo stavbe. Razlikovanje med zazidanim in nenazidanim zemljščem namreč temelji ravno na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe lahko pomeni le začetek novogradnje, nikakor pa ne (že) odstranitev objekta, ki se po gradbenih predpisih prav tako šteje za gradnjo.
Izpodbijani sklep o združitvi upravnih postopkov, izdan na podlagi 130. člena ZUP, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče odločalo v upravnem sporu.
Čeprav je bil tožnik v pravnem pouku odločbe organa druge stopnje zmotno poučen, da lahko zoper sklep organa prve stopnje sproži upravni spor, sodišče še pojasnjuje, da napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tožnik si tudi v primeru, če bi s tožbo uspel, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Ne zgolj zato, ker pritožba zoper sklep I U 1245/2023 ni bila vložena, ampak tudi zato, ker je rok, v katerem bi bilo mogoče vložiti pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, iztekel.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora glede tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa. Njegovo gibanje po izpodbijanem sklepu ni več omejeno, saj je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.