Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.
Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji.
Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine tožnikovi ženi A. A. v Republiki Sloveniji.
V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.
Toženka lahko postopek spremembe vpisov v registru vodi le na zahtevo strank. Ne ZIL-1 ne Pravilnik nimata določbe, ki bi dajala podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Ne gre pa niti za situacijo, ko bi bilo treba začeti upravni postopek zaradi javne koristi. Pri postopku v zvezi z spremembo imetnika znamke gre namreč po naravi stvari za postopek, ki je namenjen varstvu koristi imetnikov znamke. Gre torej za varstvo zasebne koristi strank, ne pa za postopek, ki bi se zaradi varstva javne koristi lahko vodil zoper določen pravni subjekt.
Kot stranska udeleženka tožnica nima pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka. Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da tožnici kljub temu, da zahteva izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.