Tožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave so brez podlage in očitek toženi stranki, da je kršila 55. člen Uredbe 2024/1348, ni utemeljen. Tožnik ni izkazal, da se glede odločilnih dejstev in okoliščin, na katerih temelji izpodbijani akt, ne bi imel možnosti izjaviti. Tožniku je bilo omogočeno, da je navedel vsa dejstva in okoliščine v zvezi z naknadno prošnjo, kar je tožnik tudi sam potrdil.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi. Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
Tožnik je v predlogu za izdajo začasne škode obrazložil, da mu bo v primeru, če bi ga toženka predala Republiki Hrvaški pred sodno odločitvijo v tej zadevi, nastala nepopravljiva škoda, saj se ne bi se več nahajal na ozemlju Republike Slovenije, ker pa ne bi bil več pod slovensko jurisdikcijo, bi izgubil pravni interes za tožbo. S tem bi mu bile kršene pravice iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.
Toženka je na tožbo odgovorila in ji nasprotovala, ni pa se opredelila do tožnikovih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče jih zato na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznane.
Uredba (EU) 2024/1351 je prvotno v 84. členu res določala, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 1. julijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe (EU) št. 604/2013. Vendar je bil naknadno sprejet popravek te uredbe in datum 1. 7. 2026 popravljen na 12. 6. 2026 (Popravek Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uradni list Evropske unije L, 2024/1351, 22. maj 2024). Zato je toženka, glede na to, da je bila tožnikova prošnja registrirana 26. 6. 2026, v danem primeru pravilno uporabila Uredbo (EU) 2024/1351.
Tožnik je že v nameri za podajo mednarodne zaščite podrobno opisal svoje zdravstvene težave. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je ponovno izpostavil, da ima zdravstvene težave in da ima vgrajeno srčno zaklopko. V tožbi trdi, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, da ima še vedno težave s srcem, da potrebuje redne zdravniške kontrole in nadzor, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je toženka upoštevala to stanje, niti ali je sploh sposoben za prevoz, pod kakšnimi medicinskimi pogoji bi se predaja lahko opravila in kako bi bila brez prekinitve zagotovljena njegova terapija ter nadaljnje kardiološko spremljanje.
Predaja prosilca za azil se sme opraviti le v okoliščinah, v katerih se ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Zadevne osebe morajo pri odločanju o predaji, ali če gre za sodišča, pri presoji zakonitosti sklepa o predaji, presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU, saj ta v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Že sama Direktiva 2013/32/EU v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.
Okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi s tem, da si želi v Sloveniji ustvariti „novo“ življenje in vzpostaviti oziroma ohraniti določene osebne stike, v danem primeru ne morejo pomeniti novega relevantnega elementa v smislu 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348.
Eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, je ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni. Tožnik je azilni dom zapustil 10. 7. 2026, a se je vanj vrnil že naslednji dan, torej pred potekom treh dni, med strankama ni sporno. Posledično niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj se je tožnik v azilni dom (nesporno) vrnil pred potekom treh dni.
Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu, kakor tudi ne pri ocenjevanju praktičnega izobraževanja, seveda pod pogojem, da se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala ali pa ni bilo priložnosti, da bi razlikovala med različnimi možnimi situacijam, ko gre na primer za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca v osnovni šoli med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca v prvem ali drugem izobraževalnem obdobju v osnovni šoli, ali ko je sporno, ali je srednja šola na zakonit način izvajala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami tudi v postopkih ocenjevanja znanja takega otroka.
Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik izobraževanja, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del izobraževanja, ki je lahko – če gre za dokončen posamičen akt – predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.
Varstvo pravic dijaka po 78. členu ZPSI-1 se lahko lahko prekriva z ugovorom na končno oceno po 81. členu ZPSI-1, če gre za situacijo, kot je obravnavana, v kateri je med strankama sporno, ali je šola izvrševala odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami na zakonit način v smislu vprašanja, ali je otrok s posebnimi potrebami imel zagotovljeno strokovno pomoč in podporo, ki mu je bila dodeljena z odločbo o usmeritvi in z individualiziranim programom tudi tekom preverjanja znanja pri določenem predmetu. Na tej točki ne gre več samo za avtonomno in strokovno učiteljevo oceno o tem, ali ima otrok minimalno potrebno znanje, da dobi pozitivno (zaključno) oceno pri predmetu, ampak gre posredno, podrejeno oziroma posledično preko presoje o zakonitosti izvrševanja odločbe o usmeritvi, dejansko lahko tudi za vprašanje „zakonitega“ ocenjevanja znanja takšnega otroka s posebnimi potrebami.
Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP), je pogojena s pomenom ustavne pravice dijaka iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Po tej določbi imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To je iztožljiva človekova pravica, ki se povezuje s pravico staršev, da imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena ustave). Tudi to je iztožljiva človekova pravica.
Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznosti šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP. Ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V dokončnem posamičnem upravnem aktu mora biti odločitev konkretno utemeljeno, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je organ sprejel odločitev, ki jo stranka v nadaljevanju izpodbija. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.
V vsebinska vprašanja, to je o ustreznosti in primernosti izbire pripomočkov in prilagoditev, pa se sodišče v okviru presoje zakonitosti akta, kot je obravnavani, ne spušča, ker je to v avtonomni sferi Zavoda RS za šolstvo na podlagi mnenja strokovne komisije, če se v postopku očitno ne izpostavijo tudi vprašanja o pravočasnem preverjanju ustreznosti usmeritev v program po 39. členu ZUOPP-1. Enako se sodišče tudi ne spušča v samo kakovost konkretnega izvrševanja odločbe o usmeritvi oziroma v to poseže zgolj s testom očitne (ne)razumnosti. Sodišče se v okviru te presoje zakonitosti tudi ne spušča v samo ocenjevanje dijaka, vendar pa je že po naravi stvari logično, da ima ugotovitev sodišča o nezakonitem izvrševanju odločbe o usmeritvi lahko posledice na ocenjevanje dijaka.
Če zaradi vrste pripomočka in narave primanjkljaja ali motnje dijaka ni mogoče od dijaka pričakovati, da bo pripomoček, ki je opredeljen v individualiziranem programu, pripravil sam, mu mora pri tem pomagati učitelj tega predmeta in ni dovolj, če učitelj zgolj preveri, ali je predložen pripomoček, ki ga je pripravil otrok sam, sprejemljiv in ustrezen, in tudi ni stvar avtonomije učitelja, da lahko (sam) oceni, da bi bilo bolj vzgojno ali v skladu z izobraževalnimi cilji, če bi si otrok pripomoček izdelal sam.
Za razčiščevanje, ali je res dijak dobil možnost(i), da mu učitelj pomaga pri izdelavi kartončka, če ga sam ni zmožen pripraviti na ustrezen način, bi dijak skupaj z njegovo zakonito zastopnico moral dobiti priložnost, da se glede tega izjasni in da tožena stranka to razčisti preden, je odločila o zahtevah.
Satrost dijaka je taka, da aktivira pravico do izjave dijaka, ki tako postane subjekt in ne zgolj objekt pravnega postopka še posebej, ker bi o ključni sporni okoliščini vedel povedati ravno on, kakor tudi učitelja pri predmetu matematika in naravoslovje.
Ker med strankama ni sporno, da je kartonček s koraki za reševanje nalog bila določena metoda oziroma strategija za pomoč dijaku tudi pri izkazovanju znanja pri predmetih matematika in naravoslovje pri pisnih testih, in ker tožena stranka tudi ni oporekala tožnici, da so vsa pisna ocenjevanja znanja dijaka pri predmetu matematika in tudi pri naravoslovju bila izvedena brez uporabe omenjenega kartončka s koraki za reševanje nalog, to posledično pomeni, da sta nezakoniti tudi tretja in četrta točka izreka izpodbijanega sklepa, s katerima je bila zahteva za razveljavitev pisno pridobljenih ocen pri matematiki oziroma zahteva za določitev zaključne ocene pri matematiki izključno na podlagi ustno pridobljene ocene zavrnjena, in s katero je bila zavrnjena zahteva za ponovno preverjanje znanja pri matematiki.
Velja splošno načelo, da je ocenjevanje znanja in v tem smislu pedagoški in vzgojni proces strokovna dejavnost in stvar avtonomije učiteljev in zato ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem. Vendar dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala med situacijo, ko gre za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca.
To, kar je regulirano glede ocenjevanja četudi zgolj v tehničnem oziroma procesnem smislu, je lahko tudi predmet presoje v upravnem sporu, če v zvezi s tem pride do spora zaradi nenapredovanja. Vendar ne gre nujno samo za tehnične oziroma procesne določbe ocenjevanja. Zakonodajalec je tudi v vsebinskem smislu specifično uredil ocenjevanje v navezavi na (ne)napredovanje, če gre za učenca "z učnimi težavami" v smislu člena 12.a ZOsn ali če gre za učenca v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom v smislu petega odstavka 69. člena ZOsn
Sodišče mora preveriti, ali se tožbeni ugovor nanaša na tisti del oziroma vidik ocenjevanja znanja učenca, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del ocenjevanja, ki je lahko - če gre za dokončen posamičen akt - predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.
Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
Ko gre za odločitev o nenapredovanju mora učiteljski zbor kakor tudi pritožbena komisija upoštevati tudi preostale zakonske pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn za to, da otrok ne napreduje.
Nedvomno gre za "odločitev" javnopravnega subjekta v smislu 1. člena ZUS-1, ki je tudi "posamična" in "dokončna" v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave, in prizadeva tožnikove pravice oziroma pravne interese oziroma je tožena stranka "odločila o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih" tožnika v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave; tožnik pa tudi uveljavlja sodno varstvo pravic oziroma pravnih koristi, ki naj bi mu šle na podlagi ZOsn v smislu 1. člena ZUS-1, prvega odstavka 157. člena Ustave ter 23. člena Ustave (tudi v zvezi s konceptom zahtevka civilnega značaja iz 6. člena EKČP). Zato ima pravico do dostopa do sodnega varstva v tem upravnem sporu.S
Sodna presoja zakonitosti dokončnega posamičnega akta o nenapredovanju učenca v javni osnovni šoli v prvem ali drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju glede zadostne obrazložitve odločbe in pravice do izjave (obrambe) stranke ni zadržana (oziroma blaga) z vidika:
- določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo,
- širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, pri čemer bolj, kot so kompleksne ali specifične učne težave učenca, bolj je pomembno, da je pred odločanjem o tem, ali je (ne)napredovanje učenca v višji razred v največjo otrokovo korist, narejena strokovna ocena o tem, kakšne so specifične potrebe in primanjkljaji pri učenju konkretnega otroka,
- omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika, kar vključuje dokumentiranost, obveščenost (staršev) in pravočasnost izvajanja ustrezne dejavnosti razširjenega programa,
- upoštevajoč ugovore stranke, preostalih pravno reguliranih procesnih elementov ocenjevanja.
Bolj vsebinska vprašanja od naštetega, to je o ustreznosti, primernosti ali kakovosti vsebine stopenjske podpore, pomoči in raznih prilagoditev v razširjenem programu, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.
V odvisnosti od narave spornega razmerja oziroma odprtih vprašanj dejanske narave in starosti oziroma zrelosti otroka mora pristojni organ upoštevati tudi pravico otroka do izjave v postopku.
V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznost šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP; ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev o nenapredovanju učenca, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V odločbi učiteljskega zbora mora biti konkretno opredeljeno in ne zgolj pavšalno s sklicevanjem na velik primanjkljaj v znanju, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je učiteljski zbor sprejel odločitev o ponavljanju razreda. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.
Izpodbijani prvostopenjski sklep Osnovne šole B., ki se sklicuje na obrazložitev razrednika, ki naj bi bila v priponki sklepa, in na odločitev učiteljskega zbora, nima potrebne minimalne vsebinske (materialno-pravne) obrazložitve. Minimalne potrebne obrazložitve nima glede določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo, ker učenec ne napreduje, glede širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, in tudi ne glede omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika in četrtega odstavka 69. člena ZOsn.
Že ugovor zoper prvostopenjsko odločitev je zelo natančen in argumentiran glede vprašanja, ali je učenec dobil pravočasno možnost za vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, kar je pogoj za nenapredovanje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn. Ta del ugovora je pritožnica zelo konkretizirala s tem, da ga je razčlenila po posameznih elementih od druge stopnje pomoči (pomoč šolske svetovalne službe), do tretje stopnje pomoči (ISP) v navezavi na razlikovanje med interesno dejavnostjo in tretjo stopnjo pomoči v petstopenjskem modelu, ki ga je črpala iz kurikuluma za razširjeni program osnovne šole Zavoda RS za šolstvo. V tej zvezi s je sklicevala tudi na nepravočasnost in nedokumentiranost izvajanja omenjene razširjene dejavnosti in na slabo obveščenost staršev. V pravnem smislu je to že v ugovoru zoper prvostopenjski akt povezala s kršitvijo pravice do izjave in do obrazložene odločitve ter je izpostavila tudi vidik neenakega načina ocenjevanja. V tožbi pa je te argumente ponovila. Glede na tako konkretiziran ugovor je imela pritožbena komisija obveznost, da bi odgovorila na vse pritožbene navedbe, ker jo k temu obvezuje drugi odstavek 254. člena ZUP.
Glede pravnega kriterija, po katerem učenec v drugem obdobju napreduje in le izjemoma ne napreduje v višji razred, ima odločitev pritožbene komisije zgolj navedbo, da učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, nima osnove za nadgradnjo znanja. To je preveč posplošena argumentacija, da bi lahko pomenila zakonito uporabo izjeme od splošnega pravila o napredovanju, četudi ima učenec eno oceno negativno.
Pritožbena komisija izhaja iz stališča, da je šola učencu omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč, kar je bilo že v fazi ugovora zoper prvostopenjsko odločitev ključna sporna okoliščina med strankama, zato bi morala pritožbena komisija na to argumentirano in dokumentirano odgovoriti, pa ni.
Če ocena specifičnih potreb in težav pri učenju in pridobivanju znanja konkretnega učenca ni bila narejena, je vprašanje, kako je mogoče izbrati prave metode za specifične oblike pomoči in metode dela. Glede tega akt pritožbene komisije nima nobenega pojasnila oziroma dejstva.
Pritožbena komisija je na drugi stopnji odločanja izvedla pogovor z učiteljem, ni pa pritožnici dala smiselne možnosti, da bi se izrekla o pravno relevantnih dejstev, tako kot je to predpisano v prvem, drugem in tretjem odstavku 146. člena ZUP, čeprav so bile v konkretni zadevi sporne okoliščine ravno glede pravočasnosti in dejanske možnosti vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, ki jih je možno razčistiti ob soočenju argumentov oziroma predloženih dejstev z obeh strani.
Sporno pravno razmerje, je zakonitost izpodbijanega sklepa, to je pravilnost odločitve o ustavitvi postopka v zvezi z izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Prošnja z dne 23. 10. 2021 ni bila predmet obravnave, niti sodišču ni znano, ali je sploh vložena. Posledično ne gre za trajajoče pravno razmerje v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj nobeno pravno razmerje med strankama v zvezi z navedeno vlogo ni predmet obravnave v predmetnem upravnem postopku. Izdaja ureditvene začasne odredbe, kot je predlagana v obravnavani zadevi, bi presegala namen, temelj in bistvo ureditvene začasne odredbe, saj bi se z njo urejalo pravno razmerje, ki ni del izpodbijanega sklepa.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Zakonodajalec kljub nekaterim pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvideval sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev disciplinskega tožilca o zavrženju prijave. Tovrstna odločitev tako ni izdana pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, zato nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o vpisu oziroma izbrisu odvetnika iz imenika. V tem primeru (pri opravljanju teh nalog) tako Odvetniška zbornica oziroma disciplinski tožilec ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1. Posledično tudi očitano dejanje, s katerim je toženka tožniku zavrnila vpogled v in fotokopiranje spisa disciplinskega tožilca, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.
Tožnik je vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem mu je bila na podlagi tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, upoštevaje Direktivo (EU) 2024/1346), z izpodbijanim sklepom podaljšana omejitev gibanja zaradi postopka vračanja v skladu Ztuj-2. Tožnik je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in izrečena mu je bila stranska kazen izgona iz države. Toženka je tožniku z izpodbijanim sklepom podaljšala omejitev gibanja, ker je po njenem mnenju mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, preden je to dejansko storil.
Nesporno je, da je bil tožnik 26. 7. 2026 zaradi zdravstvenih težav odpeljan v bolnišnico, ki jo je istega dne brez dovoljenja zapustil in se do zdaj ni vrnil. Dejstvo, da je tožnik pobegnil in da ni na voljo pristojnim organom, torej pomeni, da ne more biti več podlage za vodenje postopka mednarodne zaščite ter s tem povezano omejitev gibanja in posledično, da se torej tudi v primeru morebitnega uspeha s tožbo njegov pravni položaj ne bi mogel več izboljšati.
Zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
V zadevi I U 1180/2026 je upravni spor začel teči preden je začel teči upravni spor v zadevi I U 1208/2026. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP dokler teče pravda, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, če se takšna pravda oziroma upravni spor začne, sodišče tožbo zavrže. V zadevi I U 1180/2026 je sodišče sodbo že izdalo, ki pa še ni pravnomočna. V predmetni zadevi so okoliščine iz člena 189. ZPP izkazane, zato je sodišče tožbo zavrglo.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Sodišče je s sklepom z dne 9. 7. 2026 odločilo, da se tožba zavrže glede na to, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je Slovenijo samovoljno zapustil (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1), tožnik tudi ni upravičen do uveljavljanja predloga za začasno zadržanje upravnega akta, v zvezi s katerim je sodišče že ugotovilo, da tožnik nima več pravnega interesa.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper odločbo sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis.
Pritožbo je vložila oseba, ki nima te pravice. Tožnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa izrecno opozorjen, da lahko pritožbo vloži le po kvalificirani osebi, prav tako pa je bil opozorjen na pravne posledice zavrženja pritožbe v nasprotnem primeru.
Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.