Nobenega dvoma zato ni, da sta obdolženca zakonito opravila pri oškodovancu kot tožilcu preizkus alkoholiziranosti, saj sta imela pooblastila za tako ravnanje v ZPrCP določbah prvega odstavka 107. člena in v 3. členu istega zakona. Ravnala sta torej v mejah uradnih pravic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno in utemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 307/2009 z dne 4. 3. 2010, iz katere izhaja, da policija lahko zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola tudi po tem, ko je po prekršku s takšno vožnjo prenehal, ne glede na to, kje se v takšnem trenutku nahaja. To pa torej pomeni, da četudi bi obdolženca sledila oškodovancu kot tožilcu na makadamsko pot, ki bi bila, kot skuša prikazati pritožba, del dvorišča, ki ni namenjen javnemu prometu, lahko opravila postopek za preizkus alkoholiziranosti. Vsaka drugačna razlaga zakonskih določb bi namreč privedla do absurdnih položajev, ko bi na primer voznik, ki bi vozil na način, ki bi vzbudil pri policiji sum, da vozi pod vplivom alkohola, že s tem, ko bi zapeljal z javne ceste na drugo površino, na primer travnik, lahko preprečil ugotavljanje, ali je storil prekršek ali kaznivo dejanje oziroma ali je vozil pod nedovoljenim vplivom alkohola.