izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Revizija zoper odločitve pritožbenega sodišča je bila vložena po stranki sami, ta pa ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Zato je revizija pravilno zavržena.
ZPIZ-2 člen 392.. ZPIZ-1 člen 109, 110, 119, 421, 425, 426.
vdovska pokojnina
Tožnica na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma, najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let.
spor o stvarni pristojnosti - gospodarski spor - subjektivni kriterij za gospodarski spor
V obravnavanem primeru je tožena stranka organizirana kot združenje. Kot taka niti v 1., niti v 2. točki 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006132
ZDR člen 83, 184.. OZ člen 131.. ZJU člen 140, 140/1, 140/2.. ZPol člen 81.
nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - pravica do zagovora
Zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja.
Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.
pogodba o finančnem leasingu - cesija - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - sodba presenečenja - obvestitev dolžnika - katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo
Odstop terjatve je pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Odstopnik in prevzemnik morata pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve (npr. navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve). Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje pritožnik, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku.
Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi prvostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov.
Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne.
Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Glede vprašanja, kdaj gre za materialno ogroženost, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pojasnilo, da je trenutna materialna ogroženost pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Za odločitev ne more biti odločilno, da tožnik vrednostnih papirjev ni prodal, temveč je odločilno, ali bi s prodajo izboljšal svoj materialni položaj. Šele ob ugotovitvi, kakšno je tožnikovo materialno stanje in s tem v zvezi, ali se je znašel v stanju materialne ogroženosti bi prvostopenjski organ po načelu diskrecijske pravice presodil, ali tožnik izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00003655
ZPP člen 154, 154/2, 254. OZ člen 378, 378/1.
izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe stranke - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - obrazložitev izvedenskega mnenja - vrednost vozila - stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - pobotanje pravdnih stroškov
Odločitev o potrebi po dopolnitvi izvedenskega mnenja je odvisna od pripomb stranke. Kršitev pravil pravdnega postopka zaradi zavrnitve predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja ni podana, če stranka ni navedla pripomb, glede katerih bi bila dopolnitev mnenja potrebna oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.
Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, torej takšna, da omogoča preizkus in kritično presojo.
Ali je bila zaveza dolžnika za plačevanje najemnine nesorazmerna njegovemu premoženjskemu položaju, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na poslovanje dolžnika - opravljanje pridobitne dejavnosti v najetih prostorih po sklenitvi najemne pogodbe.
Na podlagi ugotovljenega pozitivnega izida poslovanja dolžnika v letu 2013 in 2014 ni mogoče sklepati, da je dolžnik s sklenitvijo najemne pogodbe aprila 2013 prevzel obveznosti, ki so bila nesorazmerna njegovemu premoženjskemu položaju.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2, 483. ObrZ člen 31, 33, 34, 34/2.
subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - oseba javnega prava - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - plačilo članarine
Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/4-1, 226/4-3, 226/4-5, 226/4-5(3), 226/4-6, 290, 290/3, 357, 357/2, 357/2-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
posebna razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški v zvezi z vnovčenjem - drugi stroški postopka - splošna stečajna masa neznatne vrednosti
Stališče pritožnika, da v določbah 226. člena ZFPPIPP ni podlage za bremenitev ločitvenega upnika za sorazmerni del drugih stroškov, je zmotno. Že iz 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP izhaja, da je v primeru, če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti, znesek kupnine, dosežen z unovčenjem posebne stečajne mase, potrebno zmanjšati tudi za stroške arhiviranja in druge stroške v zvezi s končanjem stečajnega postopka, med drugim torej tudi za določene tekoče in občasne stroške stečajnega postopka.
Izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Ker gre za ugotovitve, ki so odločilne za presojo, ali je v danem primeru uporaba 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP utemeljena, je tudi v tem delu izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.
Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen). Pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila.
Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj, je zmotno stališče tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - ugovor upnika - prekomerno zadolževanje - lahkomiselno ravnanje - potrebna skrbnost
Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da se po poteku preizkusnega obdobja reši primeža dolgov. Gre za pravno dobroto, ki so jo deležni le tisti dolžniki, ki so postali insolventni zaradi spleta različnih okoliščin, na katere niso imeli vpliva. Ena takih tipičnih je izguba zaposlitve in s tem sredstev za preživljanje in za plačilo obveznosti. Da pa bi bil položaj upnika v postopku odpusta obveznosti uravnotežen s položajem dolžnika, so v drugi in tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP vnešene varovalke za upnika pred lahkomiselnostjo in neodgovornostjo dolžnika. Toda pri tehtanju položajev upnika in dolžnika v postopku odpusta obveznosti morajo tudi upniki ravnati odgovorno in s potrebno skrbnostjo.
Glede na ravnanje upnika pri sklepanju posojilne pogodbe, dolžnikovo redno zaposlitev in solidno mesečno plačo ob sklenitvi pogodbe ter kasnejšo izgubo zaposlitve, ki je bila vzrok za neizpolnjevanje dolžnikovih pogodbenih obveznosti se izkaže, da upnikov ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, saj dolžniku ni mogoče očitati zlorabo pravice do odpusta obveznosti.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. - člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika. Pri očitku nespoštovanja navodil osebnega zdravnika je treba ugotoviti, ali je tožnik z ravnanji, ki so mu bila dokazana v tem sporu (kolesarjenje, igranje nogometa in zadrževanje v gostinskem lokalu v nočnem času), v celoti gledano kršil navodila, kakršna je imel, oziroma ali je ravnal v skladu z danimi navodili glede na bolečine v kolenu. Do navedenega se sodišče prve stopnje, kljub napotilom pritožbenega sodišča, ni opredelilo, temveč je zaključilo, da tožnik po večini ni kršil navodil zdravnika, ker zaradi njegove odsotnosti ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Glede na očitke v izredni odpovedi lahko sodišče v tem sporu presoja le, ali je delavec kršil navodila osebnega zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani osebnega zdravnika, in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti osebni zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja ali podaljševanje bolniškega staleža.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.