Tožnika pravilno opozarjata, da glede odločitve o prvem tožbenem zahtevku revizija sploh ni bila dopuščena. Tožnika imata tako prav, ko opozarjata, da izvedba dokaza z zaslišanjem predlagane priče nikakor ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 5.091,00 EUR.
Revizija se dopusti glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s III. točko 42.j člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.
Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Šele ko in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine. Ta test pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. Dejstvo, da je preživnina prvotno določena s sodno poravnavo (in tožničine potrebe tedaj niso bile natančno ugotovljene oziroma to vsaj ni nikjer zapisano, kot v tu obravnavanem primeru) ni ovira za opisano primerjavo.
Tožnikovemu edinemu tožbenemu zahtevku za povračilo izgubljenega dohodka je sodišče prve stopnje delno ugodilo, in sicer v sedaj sporni višini. Le v presežku (nad to višino) pa ga je zavrnilo. Zaradi napačnega izhodišča pritožbenega sodišča glede obsega pravnomočno razsojene stvari je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).
Da bi graditelj v primeru skupne gradnje pridobil (so)lastninsko pravico na nepremičnini, je bistven element dogovor, ki ustvarja spremembo (so)lastninske pravice, pri čemer ni nujno, da bi bila v primeru dogovora o solastnini z dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. Ker takega dogovora med pravdnimi strankami in zapustnico po ugotovitvah nižjih sodišč ni bilo, je pravilen materialnopravni sklep, da ni bilo sporazuma o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje. To pa ne pomeni, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče uporabiti pravila o gradnji na tuji stvari iz 25. člena ZTLR. Utrjeno stališče novejše sodne prakse je, da dogovor o gradnji, in še toliko bolj sodelovanje tretjega pri vlaganjih oziroma gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice.