Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška.

Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo s podatkom, da je storilec državljan Republike Hrvaške (navedeno izhaja že iz obvestila prekrškovnega organa storilcu z dne 17. 4. 2023), tega pravno odločilnega dejstva (ali ima storilec morda tuje vozniško dovoljenje) ni do konca raziskalo.

Storilec je pritožbi priložil kopijo vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške, ki je izdano na ime storilca in ima številko 000 (gre za isto številko, kot je navedena na izpisu iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023). V skladu z načelom materialne resnice je pritožbeno sodišče ta dokaz sprejelo. Gre za dokaz o dejstvu, ki je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev o prekršku po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, ker prekršek storilcu ni dokazan.