pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1, 407/2, 517c, 517c/5. ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 139, 139/3, 140, 141, 145, 145/4.
združitev kazni zapora - neprava obnova kazenskega postopka - priznanje tuje sodne odločbe - izvršitev tuje sodne odločbe - medsebojno priznavanje in izvrševanje kazenskih sodb med članicami EU
Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona.
Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje.
ZKP se v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predpis v določbi četrtega odstavka člena 145 določa, da je za odločitev o obnovi postopka v zvezi s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena s sodbo tujega sodišča, pristojna samo država, ki je originalno odločbo izdala.
Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - upravičljiva skrajna sila - kolizija pravno varovanih dobrin - ravnanje v stiski
Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00089398
KZ člen 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 45a, 86, 86/8, 86/9. ZKP člen 129a. ZGD-1 člen 255, 255/2, 515, 515/6.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazni zapora - način izvršitve kazni zapora - alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - narava in teža kaznivega dejanja - dosežena velika premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - ponovitvena nevarnost - poslovodja - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.
Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.
obnova postopka - sprememba pravne kvalifikacije - pravica do obrambe
Za obnovo postopka na podlagi 416. člena se ne zahteva obstoj kakšnega od obnovitvenih razlogov iz 410. člena; zadostuje, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi predpisa, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo. Obnova je seveda dopustna tudi, če je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo samo del predpisa; bistveno je, da je razveljavilo ali odpravilo določbo, na katero se opira obsodilna sodba. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa povsem pravilno in v ničemer pomanjkljivo zaključilo, da je s pritožbeno izpostavljeno odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 USRS razveljavilo sodbo VSRS in zadevo vrnilo v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa (ali dela predpisa), na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker torej USRS ni razveljavilo ali odpravilo predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.
Razveljavitev zadeve s strani Vrhovnega sodišča in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ne more predstavljati ovire za ponovno odreditev pripora, še posebej, ker v opisanem primeru ni predvideno odločanje o priporu s strani Vrhovnega sodišča. Odločitev Vrhovnega sodišča o prekinitvi prestajanja zaporne kazni temelji na četrtem odstavku 423. člena ZKP ter je logičnega posledica dejstva, da zoper obtoženca več ne obstaja pravnomočna obsodilna sodba. Za ponovno odreditev pripora ni potrebno, da bi se pojavili novi razlogi, temveč gre zgolj za presojanje pripornih razlogov po 207. členu ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00086312
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 344, 344/1.
poslovna goljufija - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - pošten postopek - zloraba procesnih pravic
Ker je bil opis kaznivega dejanja že po vloženi obtožnici sklepčen in v njem konkretizirani vsi zakonski znaki poslovne goljufije, državno tožilstvo z modifikacijo obtožnice na podlagi 344. člena ZKP ni zlorabilo procesnega pooblastila, saj ni šlo za substanciranje prej izostalih konstitutivnih zakonskih znakov.
pripor - zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - prisilna privedba - očitno izmikanje - pravilna vročitev vabila na zaslišanje
Sodišče sme zakonito odrediti prisilno privedbo tudi, ko pravilno vabljeni obdolženec ne pristopi na en narok za glavno obravnavo, po večkratnih neuspešnih prisilnih privedbah pa zakonito odredi pripor za zagotovitev njegove navzočnosti
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - utemeljen sum - zakonitost dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolženec utemeljeno sumljiv, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče sprejeme podrobno dokazno oceno po opravljeni glavni obravnavi, ko dokaze ocenjuje v skladu s 355. členom ZKP, za sklepanje ali je obtoženec utemeljeno osumljen, da je storil očitano kaznivo dejanje pa zadostuje nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
Presoja zakonitosti dokazov v fazi odločanja o priporu se nanaša na dokaze, ki so že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljeni in je zaradi tega utemeljenost suma omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - utemeljen sum - begosumnost - ponovitvena nevarnost
Obdolženec je sicer, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, res smiselno priznal storitev očitanega kaznivega dejanja in s tem zavzel določeno kritično držo do svojega ravnanja, vendar pa zgolj to, ob preostalih v sklepu sodišča prve stopnje ugotovljenih subjektivnih okoliščinah, ne more biti garant, da do ponovitve kaznivih dejanj ne bo prišlo. S pritožbenimi navedbami, da trenutno ni v drugem kazenskem postopku in da osebne lastnosti ne kažejo na to, da bi ponavljal kazniva dejanja, upoštevaje vse navedene okoliščine v izpodbijanem sklepu, zagovornik ne more uspeti.
razveljavitev kazenske sodbe - kršitev pravice do obrambe - zastopanje v kazenskem postopku - pravni pouk - zagovornik - obramba z zagovornikom - pravica do zagovornika po lastni izbiri
Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.
stroški kazenskega postopka - rok za priglasitev stroškov - pravočasna priglasitev stroškov postopka - postopek proti mladoletnikom
Nobenega dvoma ni, da je bila odločitev pravnomočna, tega pa se je zagovornica tudi zavedala, saj ji je bil sklep sodišča druge stopnje vročen (tako njej, kot mladoletniku). Kljub temu je stroške, ki prej pomotoma niso bili priglašeni brez oklevanja priglasila šele 16.7.2024. To pa je po poteku 3 mesečnega roka iz drugega odst. 93. člena ZKP, ki je zakonski prekluzivni rok. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je njen zahtevek prepozen in ga je kot takšnega zavrglo.
V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085388
KZ-1 člen 314, 314/1. ZKP člen 144, 144-6, 169, 169/7, 186, 186/1, 186/2.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve - oškodovanec kot tožilec - lastnost oškodovanca - upravičeni tožilec - povzročitev splošne nevarnosti - poskus
(Potencialni) oškodovanci pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti so tiste osebe, katerih življenje naj bi bilo ogroženo zaradi ravnanja osumljenca. Druge osebe pri tem dejanju ne morejo biti oškodovanci, zato vlagatelj zahteve za preiskavo ni upravičeni tožilec, kar je okoliščina, ki preprečuje pregon.
Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna).
Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.
krajevna pristojnost sodišča - kraj storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - obtožnica
Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 26. člena opredeljuje splošno krajevno pristojnost, ko določa, da je krajevno praviloma pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Pogoj za določitev krajevne pristojnosti je, da je kraj izvršitve kaznivega dejanja znan. Pri tem je za ugotovitev kraja izvršitve kaznivega dejanja merodajen opis kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem aktu. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt 9975/2024 z dne 8. 1. 2025, vložene zoper obdolženega A. A. pred Okrožnim sodiščem v Celju, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, izhaja, da je kraj storitve kaznivega dejanja v Portorožu, zaradi česar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni nikakršnega dvoma, da je bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Zato tudi ni dvoma, da je podana stvarna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru in ker določilo 36. člena ZKP v prvem odstavku nalaga sodišču, da mora paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost ves čas postopka, je bila odločitev izvenobravnavnega senata, ki se je ob odločanju o ugovoru obdolženca zoper obtožnico izrekel za krajevno nepristojno za sojenje v tej kazenski zadevi, pravilno in zakonito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086721
URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 16, 129, 129a, 371, 371/2, 392, 392/4, 403. KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9.
razveljavitev sklepa - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - pravica do izjave obdolženca - teža kaznivega dejanja - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - kontradiktoren postopek - osebne okoliščine
Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT.
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.