KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081500
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sostorilstvo - višina premoženjske koristi - posebne olajševalne okoliščine
Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.
Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.
V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078946
KZ-1 člen 143, 143/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. URS člen 38. ZVOP-1 člen 6, 6-1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 4, 4-1.
kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - osebni podatek - telefonska številka - objava osebnih podatkov - javna objava podatkov - brez privolitve osebe - varstvo osebnih podatkov - določljivost posameznika - kršitev kazenskega zakona
Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.
zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - odklonitveni razlog za izločitev - dvom v nepristanskost - procesno vodstvo - pravna stališča sodnika
Procesno postopanje (preiskovalnega) sodnika in vrsta odločitve, ki jo (preiskovalni) sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalnega sodnika zagovornik ne more uveljavljati preko zahteve za njegovo izločitev.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 33. ZKP člen 209, 209/2, 213b, 213b/1, 213b/4, 213b/5.
obiskovanje pripornika - zunajzakonska skupnost
Pritožbeno zatrjevanje statusa zunajzakonskega partnerstva med obdolženim A. A. in pričo B. B., s katerim zagovornica utemeljuje obstoj njunega bližnjega razmerja, le še podkrepi pravilnost prvostopenjskega stališča o koluzijski nevarnosti in sploh preteči škodi uspešne izvedbe kazenskega postopka.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - psihično stanje - opredelitev do izvedenskega mnenja - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Prav imata zatorej pritožnika, ko pogrešata prvostopenjsko opredelitev do izvida in mnenja v dokaznem smislu, še sploh upoštevaje poudarek sodne izvedenke, da je bila glede na vse navedeno oškodovančeva sposobnost presoje zmanjšana, saj so bili vsi njegovi voljni mehanizmi pod vplivom njegove odvisnosti, ki je ob akutni intoksikaciji še močneje vplivala na njegovo presojo realnosti, ki je bila hudo motena, na momente tudi popolnoma ukinjena.
pritožba zoper sodbo - pritožbeni razlogi - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - nedovoljena pritožba zoper sodbo
Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.
Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega.
Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080575
KZ-1 člen 34, 115, 115/1, 135, 135/1, 135/2.
poskus uboja - nevarno sredstvo - identiteta med obtožbo in sodbo
Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.
kaznivo dejanje ropa - sestavljeno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - grožnja z napadom na življenje in telo - sila - odvzem tuje premične stvari - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - izvršitvena ravnanja - dogovor za kaznivo dejanje - prekoračitev
Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.
Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).
Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.
V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.
Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.
neopravičen izostanek z naroka - izostanek odvetnika z naroka - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - preložitev naroka za glavno obravnavo
Pritožnik, ki sicer ne zanika, da se naroka 7. 5. 2024 ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je s svojim ravnanjem tako uresničil pogoje iz prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je s svojo odsotnostjo povzročil preložitev naroka, kot je sicer to obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu. Obsežne pritožbene navedbe v smeri, da bi zaradi obdolženčeve odsotnosti bilo potrebno narok tudi sicer preložiti, na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ne morejo vplivati. Kot je pritožniku obrazložilo že prvostopno sodišče, namreč izostanek obdolženca zagovornika ne odvezuje dolžnosti pristopa na narok oziroma opravičiti svoj izostanek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - TUJCI
VSK00081488
KZ-1 člen 7, 51, 51/2, 69, 70, 73, 73/2, 308, 308/3. ZKP člen 285c, 285c/1, 285.c/6, 370, 370/2. ZTuj-2 člen 15, 146.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - priznanje krivde - obrazložitev sodbe - nedovoljen pritožbeni razlog - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - uporaba kazenskega zakona - varnostni ukrep odvzema predmetov
Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika izpodbijano sodbo z ostalimi primerjata le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar pa ne predstavlja odločilne okoliščine. Pritožnika bi za ugotovitev kršitve načela enakosti namreč morala izkazati, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine primera sodišče brez utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča sicer odločajo v primerljivih zadevah.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi.
V predmetni zadevi je odvzem predmetov fakultativen, saj za obravnavano kaznivo dejanje ni izrecno predpisan v posebnem delu kazenskega zakonika. Pri odločitvi o tem mora sodišče tako po načelu sorazmernosti upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah poudarilo, da mora sodišče za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov presoditi tako preventivni učinek odvzema kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa ter da zgolj ugotovitev uporabe ali namenjenosti za kaznivo dejanje oziroma nastanka s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 73. člena KZ-1) ne zadošča.
ugotovitveni sklep - utemeljen sum - neogibna potrebnost - sorazmernost
Očitek storitve t.i. predlagalnih deliktov pa samo po sebi ne pomeni, da pripor zoper obtoženega ne bi bil upravičen ali utemeljen ukrep, kot to v izpodbijanem sklepu pojasnjuje že sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078892
KZ-1 člen 45a, 49, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - nujnost in sorazmernost ukrepa - stopnja ponovitvene nevarnosti - ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti - obteževalne in olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.
Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).
vročilnica kot javna listina - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.
goljufija - zakonski znaki - opis dejanja - preslepitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079292
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - pravila podjetniške presoje - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih.
V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, je v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.
V takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke.
Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079129
KZ-1 člen 49, 308, 308/3. ZKP člen 304a, 304a/1, 304a/1-1, 370, 370/2.
priznanje krivde - kazenska sankcija - odmera kazni - okoliščine za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - narava in teža kaznivega dejanja - individualizacija kazenske sankcije - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
V predmetni zadevi ni prišlo do neenakega kaznovanja, ko naj bi bila obtožencu izrečena nerazumno višja kazen od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih primerih. S citiranjem opravilne številke zadeve, označbo okrožnega sodišča, ki je izdalo odločbo in (v preteženem delu) z navedbo višine izrečene kazni, se pritožniki sklicujejo na večje število judikatov, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča, ob izostali natančni in kritični presoji narave in teže posameznih kaznivih dejanj ter upoštevanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin in njihovi primerjavi z naravo in težo očitanega kaznivega dejanja in z odmernimi okoliščinami ugotovljenimi v predmetni zadevi, z vidika očitane neenakosti obravnavanja niso relevantni. Torej v tem smislu, da bi bilo zgolj na podlagi tako selektivno/pomanjkljivo/necelovito predstavljenih podatkov moč zaključiti, da v obravnavani zadevi izrečena kazen (ki je bila odmerjena pod zakonsko določen minimum) pomeni neenako obravnavanje obtoženca, v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj in da je iz tega naslova podana kršitev 14. člena Ustave RS, kar pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje udejanilo načelo individualizacije kazenske sankcije, zavrača.