Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je kazenski postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 6. 12. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.
To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena.
V tej zadevi je treba uporabiti materialnopravne določbe in procesnopravne določbe ZVPSBNO. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti okoliščina, da je tožnica tožbo v tej zadevi vložila pred 1. 1. 2007. ZVPSBNO v prehodni določbi 28. člena določa le, da se začne uporabljati s 1. 1. 2007. Ob odsotnosti drugih prehodnih določb ZVPSBNO tako ne izključuje uporabe svojih procesnih določb niti v pravdnih postopkih, ki so bili začeti pred 1. 1. 2007, če stranke v njih uveljavljalo odškodninske zahtevke z materialnopravnim temeljem v njegovih določbah.
To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.
Vrednost spornega predmeta pa se določi po stanju ob vložitvi tožbe, zato je ta trenutek odločilen tudi za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče. Ta pravila veljajo tudi za ugotavljanje dovoljenosti revizije, le da se upošteva vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (367. člen ZPP).