Predlagatelj ni izkazal prehoda obveznosti iz hrvaške sodbe od družbe A., ki je bila stranka postopka, v katerem je bila izdana sodba, katere priznanje zahteva v tem postopku, na nasprotnega udeleženca v skladu z zahtevo iz prvega v zvezi z drugim odstavkom 24. člena ZIZ. To predpostavko oziroma okoliščino bi moral najprej ustrezno izkazati. Ker tega ni storil, je posledično njegov predlog za priznanje hrvaške sodbe vsebinsko pomanjkljiv in ga je zato treba že iz tega razloga zavrniti.
Za priznanje sodnih odločb Švicarske konfederacije se del določbe 2. točke 34. člena Luganske konvencije, ki se glasi "razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost", ne uporablja. Prav ta del določbe pa je tisti, iz katerega bi izhajala dolžnost nasprotnega udeleženca izčrpati obstoječa pravna sredstva v državi izvora. Posledično je v okviru 2. točke 34. člena Luganske konvencije zavrnitev priznanja švicarske sodne odločbe brez izjeme nujna, če začetni procesni akt ali enakovredni akt toženi stranki ni bil vročen pravočasno in tako, da bi ta lahko pripravila obrambo.
Z ugovorom, da je obveznost, ki je predmet sodbe, katere priznanje veljavnosti in razglasitev izvršljivosti se predlaga v tem postopku, že poravnal, ter da ni potrebe po vodenju izvršilnega postopka, nasprotni udeleženec v postopku priznanja tuje sodne odločbe ne more uspeti.
Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Ker tako uporaba določb Uredbe 2016/1103, kot tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče, izpostavljene dileme v obravnavani zadevi ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZZP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini.
Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.
Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.
Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.
Vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča za razvezo zakonske zveze z mednarodnim elementom je urejeno z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj II a). Ta je del nacionalnega prava Slovenije kot države članice Evropske unije, jo zavezuje in se uporablja neposredno.
V obravnavani zadevi je bistveno, da je bil predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka (kar po 3. členu MKSOVO spada med ukrepe za varstvo otroka) vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev (atrakcijo pristojnosti), čeprav slednje za samostojno odločanje o varstvenih ukrepih (morda) po 7. členu konvencije ne bi bilo pristojno.