Tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem.
Podpis vloge je bistvena sestavina vsake vloge, saj s podpisom stranka potrjuje svojo resnično voljo. Ker tožnica vloge ni podpisala, je sodišče štelo, da ni bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ker ni plačala sodne takse v zakonskem roku niti niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih takse, je šteti, da je tožbo umaknila.
Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega morajo biti okoliščine take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji.
Zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.
Okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito.
Dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi za tožnika slabši ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Razlogi, s katerimi tožnik uveljavlja, da se noče vrniti v Švico, se smiselno nanašajo na prepoved posrednega vračanja („indirect refoulement“). Pri posrednem vračanju je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil že več kot dva mesca, je v obravnavani zadevi izkazana.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Prosilca mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito ter izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma zmogli nuditi zaščite. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. V primeru, ko prosilec tovrstnih dejanj ne prijavi, tako nosi težje dokazno breme. Dokazati namreč mora, da se na državne subjekte ni obrnil zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Tožnik, ki zatrjevanih groženj oziroma zasledovanja stricev nesporno ni prijavil policiji, takšnega dokaznega bremena ni zmogel.
Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete tožene stranke in se ni vrnil že več kot en mesec, je v obravnavani zadevi izkazana. Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikove izjave o tem ali je spolno zlorabo prijavil alžirskim varnostnim organom, pa tudi o njegovi izobrazbi in ekonomski situaciji v izvorni državi, niso verodostojne, saj jih je tekom postopka brez pojasnila spreminjal. Ob vložitvi zahtevka je navedel, da je policija zahtevala dokaze, on pa jih ni imel. V tožbi je nato glede tega trdil drugače in sicer, da spolnega napada ni prijavil, saj bi bil sicer izpostavljen dodatnemu sramotenju, družbeni izključenosti in tveganju povratne viktimizacije. Organi mu ne bi mogli zagotoviti zaščite, zato se od njega ne more pričakovati, da se bi obrnil nanje. Tožnikove neizkazane navedbe tako ne omogočajo vložitve ponovne prošnje.
Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Sem spada tudi presoja, ali so ti elementi obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Če pa obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik tožbo smiselno gradi na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik se v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo. Statusa se izključujeta.
Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.
Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). Prepovedana je odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Izguba zaposlitve tožnika (in v tožbi dodatno zatrjevane težke socialne ter ekonomske razmere v izvorni državi tožnika) tožniku ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov.