Tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije niti v tožbi ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 23. 2. 2024) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
Pravilna je presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).
Navedbe tožnika v tožbi v povezavi z vsebino, ki jo je tožena stranka vključila v izpodbijani akt o tem, kaj je tožnik povedal oziroma je skušal razložiti na osebnem razgovoru, pomembno prispevajo k oceni, da tožnik nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki bi bil očitno neutemeljen. Poleg tega mora sodišče v oceni, da tožnik nima zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen, upoštevati splošno znano dejstvo, da v zadevah, ko gre za predajo Hrvaški, že v daljšem časovnem obdobju obstaja dokaj različna sodna praksa v državah članicah EU tako glede pravnih vprašanj kot tudi vprašanj glede dejanskega stanja o tem, kaj se dogaja s prosilci za mednarodno zaščito v smislu njihove nastanitve in dostopa do azilnega postopka, ne samo, ko gre za posebej ranljive prosilce, in sicer po tem, ko so po Dublinski uredbi predani Hrvaški.
Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o kazenski obsodbi in izreku (nesorazmerne) kazni 2o let zapora, kot razlogu za odhod iz izvorne države, ne predstavljajo novih dejstev, ki bi nastala šele po izdaji predhodne odločitve, niti dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.
Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa.
Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite po zakonodaji, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji.
Tožnik je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve.
Revščina oz. težak ekonomski položaj (slabo plačano delo, nestalnost dela in posledično nezmožnost plačevanja preživnine za otroka) niso razlog, ki bi narekoval ugoditev prošnji za katerokoli status mednarodne zaščite.