Odločba o pravici do sredstev je bila izdana 22. 1. 2018, ko so bila v veljavi Navodila z dne 2. 2. 2018. Ob upoštevanju navedenih navodil so bila tožeči stranki odobrena sredstva za stroške, ki so bili predvideni v dokumentaciji. Zato bi morala toženka pri presoji utemeljenosti zahtevka za izplačilo sredstev upoštevati Navodila z dne 2. 2. 2018. Nenazadnje so bila ta navodila še vedno v veljavi ob oddaji zahtevka, tj. 29. 10. 2021, zato tožeča stranka ob priglasitvi stroškov niti ni mogla postopati drugače, kot z upoštevanjem starih navodil.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 24. 2. 2025 oziroma po navedbah tožene stranke že 23. 2. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.