KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041085
KZ-1 člen 208, 208/1, 208/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - zatajitev - protipravna prilastitev - protipravna prilastitev tuje premične stvari - posodbena pogodba - dogovor z lastnikom stvari - ustni dogovor - odpadla pravna podlaga - vrnitev izposojene stvari
Sodišče prve stopnje je stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019, katere nosilni argument je, da nevrnitev predmetov pogodbe leasinga sama po sebi še ne pomeni njihove prilastitve, ter da bi zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili, preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, moralo biti opisano (in ne zgolj zatrjevano), kako si je obsojeni predmete leasinga prisvojil, napačno razširilo na katerokoli pogodbo oziroma pravni posel, tudi na enostaven ustni dogovor o posodbi prenosnega računalnika med obdolžencem in oškodovancem v tej zadevi.
Zaradi dejanske in pravne jasnosti predmetne zadeve, zlasti v zvezi z odpadlim pravnim temeljem za obdolženčevo nadaljnjo posest (in uporabo) prenosnega računalnika po lastnikovem pozivu na vrnitev, dodajanje drugih okoliščin obdolženčeve prilastitve prenosnega računalnika v sam opis dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka protipravne prilastitve ni potrebno.
vložitev ugovora po odvetniku - dolžnost predložitve pooblastila
Glede na podatke spisa (vpogled v l. št. 49-50) je ugotoviti, da je bil ugovor, v zvezi s katerim je bil pooblaščenec dolžnika pozvan na predložitev pooblastila, vložen v elektronski obliki po odvetniku.
Po določbi osmega in devetega odstavka 29. člena ZIZ lahko odvetnik, notar, izvršitelj in Državno pravobranilstvo vse vloge in druga pisanja, razen predloga za izvršbo na podlagi priložene menice, vložijo v elektronski obliki pri čemer jim pooblastila ni potrebno predložiti.
vročilnica kot javna listina - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - pravočasnost pritožbe
Toženec zgolj s trditvami, da ga pismonoše nikoli ne obvestijo o sodnih pošiljkah, da bi jih lahko sam dvignil, pravilnosti vročitve, ki izhaja iz vročilnice (obvestila sodišču o vročitvi) ne more izpodbiti.
Pravna podlaga za presojo vprašanja ali so imeli obdolženi pri izvajanju tuberkulinizacije živali na podlagi Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe status uradne osebe, je lahko le 4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1. Ta določa, da je uradna oseba lahko tudi "druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, ki jih daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži." Pri uradni osebi po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 gre za t.i. "nepravo" uradno osebo, ker pojem ni vezan na delovanje pri državnem organu, temveč na osebo zunaj državnega organa, ki je na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi, pooblaščena za opravljanje posameznih nalog. Obdolženi so na podlagi pooblastil izhajajočih iz zgoraj citirane pogodbe, ki je bila sklenjena med Ministrstvom za ... ter B. d.o.o., ki je na podlagi 17. člena citirane pogodbe kot koncesionar zato prejemala proračunska sredstva. Povedano drugače, navedeno ministrstvo je družbi B. d.o.o. podelilo pooblastilo za izvajanje tuberkulinizacij živali za določene občine, navedene v točki 4. citirane pogodbe. Obdolženci so za izvajanje svoje dejavnosti v okviru družbe B. d.o.o. torej razpolagali z javnimi sredstvi, namenjenimi veterinarski dejavnosti, zato je ta opravila mogoče šteti za uradne naloge. Kot uradno dejanje je namreč potrebno šteti tisto dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij), ki jih morajo opraviti na podlagi zakona oz. podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pooblastil, praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Status uradne osebe torej ni nekaj, kar bi obstajalo samo zase, temveč le v povezavi s storjenim oz. opuščenim dejanjem, ki pomeni zlorabo uradnega položaja (samega po sebi) oz. zlorabo z njim povezanih uradnih pravic.
Na podlagi Zakona o veterinarstvu, Odredbe o izvajanju sistematičnega sprejemanja stanja bolezni in cepljenja živali za leto 2014, 2015 in 2016 in Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali so bili odgovorni za zakonitost in namenskost razpolaganja z javnimi sredstvi, ki so bila namenjena za cepljenje v tem svojstvu pa so imeli lastnost uradne osebe oziroma je bilo njihova ravnanja šteti kot uradna dejanja.
krajevna pristojnost sodišča - kraj nastanka škode - dejanska podlaga tožbe - odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah na podlagi 52. člena ZPP in po oceni pritožbenega sodišča navedel zadostne okoliščine o tem, kje je nastala škodljiva posledica, na podlagi katerih je mogoče zaklučiti, da zatrjuje, da je škodljiva posledica nastala na njegovem domu v T. Glede na dejansko podlago tožbe je tako imel tožnik pravico vložiti tožbo pri izbranem sodišču, na območju katerega ima stalno prebivališče.
ZPP člen 2, 7, 146, 146/2, 146/5, 180, 180/3, 212, 214, 318, 318/1. Zakon o obveznim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, Hrvaška, 2005) člen 1063, 1064, 1067/1, 1067/2, 1067/3, 1069, 1100, 1104.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev sodnih pisanj v tujino - začasni zastopnik, upravičen za sprejemanje pisanj v republiki sloveniji - sklepčnost tožbe - odmera odškodnine - uporaba tujega prava - hrvaško pravo
Sodišče prve stopnje je toženi stranki ob priliki vročanja tožbe v odgovor, kot prvem pisanju, ki ji ga je v tem postopku vročalo, vročilo tudi poziv za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V tem pozivu ji je določilo 15-dnevni rok za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Tožena stranka ima sicer prav, da bi moralo sodišče prve stopnje po preteku tega roka toženi stranki, ki sama ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj, postaviti na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, vendar njegova (ne)postavitev na samo pravilnost vročitve tožbe v odgovor ter na začetek teka, sam tek in iztek roka za vložitev odgovora na tožbo nima in ni imela prav nobenega vpliva, posledično pa to pomeni, da tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe ni imela in tudi ni mogla imeti nobenega vpliva.
Krivdna oziroma objektivna odškodninska odgovornost sta le pravna pojma, pravna standarda, predstavljata torej pravno kvalifikacijo, ki pa za sklepčnost tožbe ni bistvena sestavina, če pa jo stranka navaja, pa nanjo sodišče ni vezano. S tem, ko je, čeprav tožnik ni izrecno trdil, da je podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene strnake, zaključilo, da obstoji objektivna odškodininska odgovornost zavarovanca tožene sranke, sodišče prve stopnje tako ni odločalo niti mimo tožbenega zahtevka, niti mimo trditvene podlage tožnika.
zahteva za sodno varstvo - koncentracija - priglasitev koncentracije - rok za priglasitev koncentracije - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - protiustavnost - načelo enakosti - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - izjava o dejstvih in okoliščinah - globa za prekršek - opomin - izrek opomina
Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da je inkriminirana količina iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 vsebovana v prekršku po 2. alineji prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1, saj primerjava obeh prekrškovnih določb pokaže, da gre za dvoje različnih izvršitvenih ravnanj, ki sta sankcionirani kot prekršek.
Z vidika ustavno sodne presoje je nesprejemljivo stališče o protiustavnosti roka 5 dni iz določbe četrtega odstavka 55. člena ZP-1 in roka 8 dni iz določbe prvega odstavka 60. člena ZP-1, ki jo pritožnik gradi na okoliščinah konkretnega primera in meni, da bi roki zaradi obsežnosti zadeve morali biti daljši. Takšno stališče bi pomenilo, da bi v vsakokratnem primeru zakon glede na obsežnost zadeve, ali glede na lastno interpretacijo o obsežnosti zadeve, moral določati daljši rok za uveljavljanje pravice do izjave in pravnega sredstva.
Predpis o prekršku iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 ne določa, da je storilec lahko odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom, zaradi česar krivdna oblika ni zakonski znak prekrška in ni potrebno, da bi bila konkretizirana v izreku odločbe, temveč zadošča, da je vsebovana v razlogih odločbe o prekršku.
Pravica do izjave iz četrtega odstavka 55. člena ZP-1 ne obsega pravice, da bi storilec bil vnaprej seznanjen z načinom odmere globe in z dejstvi in okoliščinami, ki jih pristojni organ namerava pri tem uporabiti.
Ker pravna oseba kot umetna tvorba prekrška sama ni zmožna storiti, temveč prekršek stori v njenem imenu in za njen račun njena odgovorna oseba, se pri presoji obstoja posebnih olajševalnih okoliščin lahko upoštevajo le tiste posebne olajševalne okoliščine, ki so v času storitve prekrška obstajale na strani storilca odgovorne osebe.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pri obravnavanem prekršku ne gre za trajajoči prekršek, temveč za enkratno opustitev, ne strinja pa se s pritožnikom, da kot okoliščino pri odmeri globe ne bi smelo upoštevati trajanja zamude pri priglasitvi koncentracije, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, ki pa se ob dejstvu, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi druge okoliščine, ki so ga vodile do bistvenega znižanja globe, v večji meri ne odraža več v izrečeni globi.
dogovor o plačilu odvetniških storitev - obseg pooblastila odvetniku - splošno pooblastilo odvetniku - pooblastilo za zastopanje - vrednost točke - izračun nagrade odvetnika - dejanski stroški - generalno pooblastilo - Neobvezujoče smernice za določanje cen odvetniških storitev
Povračilo predpostavlja, da so stranki, ki le tega od nasprotne stranke uveljavlja, (zahtevani) stroški (zaradi plačila pooblaščenca/odvetnika) dejansko tudi nastali. Načeloma strankam sicer ni potrebno zatrjevati niti dokazovati, da so pooblaščenemu odvetniku stroške (nagrado), katerih povračilo uveljavljajo, res poravnali (torej da so imeli s tem dejanske stroške). V konkretni zadevi pa gre za v bistvenem drugačno situacijo, saj je tožnico (ki je tudi sama odvetnica) v postopku zastopala pri njej zaposlena odvetnica, torej odvetnica, katero (že) plačuje iz naslova med njima obstoječega delovnega razmerja.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - pravica do stikov - stik otroka s staršem - določitev obsega stikov - ogroženost otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - omejitev stikov - restriktiven pristop - zasvojenost - alkoholizem - nižji dokazni standard
Pravico do stikov je treba presojati predvsem v luči pravice otroka, da stikuje s staršema. Izhodišče glede obsega stikov je enako za oba starša, razen če bi bila iz takih ali drugačnih razlogov otrokova korist ogrožena. Le če je nujno, se izda začasna odredba, s katero se enemu od staršev (ali obema) omejijo stiki.
ZGD-1 člen 263, 263/2, 263/3. ZBan člen 39, 66. OZ člen 346, 352, 352/1, 352/2, 352/3. URS člen 155, 155/1.
uprava banke - odškodninska odgovornost članov uprave - poslovna odškodninska odgovornost - rok za zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - retroaktivna uporaba zakona - načelo pravne varnosti - novejša sodna praksa - zmotna uporaba materialnega prava
Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega razmerja, povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ), rok pa teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti.
Taka razlaga položaja članov uprave (tako v delniški družbi, navedeno razlago pa je mogoče uporabiti tudi v primeru bank) in zaključek, da gre pri odškodninski odgovornosti po 263. členu ZGD-1 za poslovno odškodninsko odgovornost, zaradi česar se za zastaranje odškodninske terjatve zoper člane uprave gospodarskih družb (in tudi bank) uporablja petletni zastaralni rok, ne pomeni retroaktivne uporabe zakona, saj gre za sprejem pravnega stališča z uporabo metod argumentacije pravnih norm, ki so veljale v času pred sprejemom novele ZGD-1I in ne za morebitno uporabo nove zakonske določbe za nazaj.
Tožene stranke se glede vprašanja zastaranja niso mogle zanašati na enotno stališče sodne prakse in pravne teorije, saj tega niti ni bilo.
Materialnopravno naziranje tožeče stranke, da ima odškodninska odgovornost članov uprave pravno naravo neposlovne odškodninske odgovornosti, tožeči stranki ne more iti v škodo in tudi ne more biti odločilno pri sklicevanju toženih strank na načelo pravne varnosti. Gre za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati (iura novit curia) in nanj paziti po uradni dolžnosti, zato stališče tožeče stranke, ki bi ji šlo sicer v škodo, ne more pomeniti, da mora sodišče temu slediti, še manj pa, da sta se toženi stranki (morda) zanašali na napačno materialnopravno tolmačenje tožeče stranke.
ZPP člen 30, 30/1, 32, 32/2, 481, 481/1, 481/1-1, 481/1-2.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji
Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih, zato v obravnavanem primeru ne gre za gospodarski spor.
razvezana zakonca - skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja zakoncev - spor o obsegu deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje - izpodbijanje domneve o enakih deležih zakoncev
To, kateri od zakoncev se dejansko pogovarja glede nakupa skupnega premoženja, kdo izroči ali nakaže kupnino in kdo je pogodbena stranka, ni pomembno, saj so določbe o skupnem premoženju kogentne in predstavlja pridobitev skupnega premoženja originaren način pridobitve lastninske pravice.
pogodba o najemu - najemna pravica - pravica uporabe - ugotovitvena tožba - pravna korist od izdaje ugotovitvene sodbe - obstoj najemnega razmerja - vrnitev nepremičnine - trajanje najemne pogodbe - časovne meje pravnomočnosti - odločanje mimo tožbenega zahtevka - obnovitvena dela na nepremičnini - novogradnja in dozidava - gradbeno dovoljenje - kulturna dediščina - gradnja garaže - dokončanje del - ugotavljanje višine vlaganj - ogled kot dokazno sredstvo - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev
Med pravdnima strankama je sporen obstoj najemnega razmerja ter najemna pravica (oziroma pravica uporabe) tožene stranke na nepremičnini tožeče stranke, obseg in trajanje te pravice. Med pravdnima strankama je sporno predvsem če in kdaj bo ta pravica nastala in kdaj bo prenehala, zato je obstoj in obseg te pravice negotov. Na podlagi odločitve v tej pravdi bo tako jasno, če ima tožena stranka na nepremičnini tožnice kakšno pravico in če jo ima, obseg njenega trajanja. Tožeča stranka od tožene stranke pred potekom dogovorjene dobe ne more zahtevati vrnitve nepremičnine. Ker tožena stranka že pred zapadlostjo pravice (vrnitve nepremičnine) zatrjuje, da obdobje najema (uporabe) sploh še ni pričelo teči in zato pravica takrat, kot zatrjuje tožeča stranka, ne bo prenehala in zato zahteve za vrnitev nepremičnine ni dolžna izpolniti, je utemeljeno pričakovati, da tožničine terjatve tudi ob zatrjevani dospelosti ne bo izpolnila. Na tak način neposredno ogroža tisto pravico tožeče stranke, katere obstoj zanika. S tem pa je izkazana korist, ki jo tožnik pričakuje od ugotovitvene tožbe, ter je pravne in ne ekonomske narave, kot zmotno zatrjuje pritožba.
ZPP člen 318, 318/1. OZ člen 111, 111/3, 561, 561/3.
zamudna sodba - odgovor na tožbo - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
Izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 318. člena ZPP glede odgovornega nasprotovanja toženca ne more nadomeščati njegovo nasprotovanje v mediacijskem postopku. Pri tem pa tudi ne morejo biti upoštevne pritožbene trditve, da je toženec kot laik menil, da lahko nasprotovanje tožbenim trditvam poda tudi v mediacijskem postopku, za katerega je podal soglasje. Iz poziva, naj odgovori na tožbo, ki je bil tožencu vročen hkrati s tožbo je namreč razvidno, da je bil toženec v pozivu poučen ne samo na možnost vložitve odgovora na tožbo in zakonske posledice, če tega ne bi storil, ampak izrecno tudi, da tudi če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo.
Tožnikova upravičenost do razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja že iz tožnikovih tožbenih trditev, da toženec nobenih pogodbeno dogovorjenih obveznosti ni in kljub pozivu tožnika ne izpolnjuje, pri tem pa ni pravno pomembno, ali so katere pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca po obsegu odvisne od tožnikove lastne zmožnosti in potrebnosti.
dovoljenost izvršbe - osebni stečaj dolžnika - nastanek terjatve po začetku stečajnega postopka
Ker je premoženje, s katerim samostojno razpolaga dolžnica v postopku osebnega stečaja (in ni del stečajne mase), hkrati tudi premoženje, na katerega ni dopustno (zaradi predpisanih omejitev) poseči v izvršbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, zavrglo predlog za izvršbo.
začasna odredba v družinskih sporih - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - pravica do stikov otroka s starši - sprememba izvajanja stikov - določitev obsega stikov - način izvajanja stikov - stiki očeta z otrokom - omejitev pravice do stikov - restriktiven pristop
K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je treba pristopiti restriktivno. Te imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in otroka. Odsotnost stikov z enim od staršev praviloma povzroči škodo, ki lahko kaj hitro postane zelo težko popravljiva.
Sprememba kraja stikovanja – ta je lahko izven igrišča v bližini otrokovega doma – omogoča nasprotnemu udeležencu in mld. A. A. zaživeti sproščenejši odnos. Očetu pa predvsem prevzeti večjo odgovornost za otroka in se aktivneje vključiti v stik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00041002
ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 285, 286, 286/2, 286a, 286a/1, 286a/4, 286a/5, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 23.
prekluzija - pravočasnost pripravljalne vloge - prvi narok za glavno obravnavo - opozorilo na posledice - komunikacija med odvetnikom in stranko - franšizna pogodba - odpoved pogodbe - odstop od pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - trditvena podlaga - nesklepčnost
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da neupoštevanje vloge, ki jo stranka pošlje sodišču dan pred prvim narokom oziroma vloge, ki jo stranka vloži (ali prebere (diktira na zapisnik)) na prvem naroku, ne predstavlja kršitve pravic do izjave in obravnavanja pred sodiščem, če je bila stranka v naprej opozorjena na takšno posledico. Na tak način je stranka deležna vsaj tistega minimuma varstva (njene pravice do izjave in obravnavanja pred sodiščem), ki ji ga nudi sodišče pri prekluziji na poziv (drugi odstavek 286. člena in prvi odstavek 286.a člena ZPP), to pa je, da jo sodišče (kadarkoli, vendar vnaprej) izrecno opozori na njeno dolžnost dovolj zgodnje predložitve vlog sodišču tudi v primerih iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP in na posledice zamude (peti odstavek 286.a člena ZPP).
Zamude, ki so nastale zaradi težav v komuniciranju med odvetnikom in stranko, gredo v breme stranke.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - nezadovoljstvo stranke z odločitvami sodišča - običajni kolegialni odnosi - vložitev kazenske ovadbe
Ob tem je dodati, da se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos krajevne pristojnosti, tudi sicer konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, torej morajo biti takšne narave, da sodišče kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja.
Pomembno pa je tudi, da obravnavana zadeva ni povezljiva z zadevo II K 31313/2018, saj gre za različni kaznivi dejanji, ki se nanašata na povsem različne krajevne in časovne okoliščine dejanj, njuna predmeta in izvršitvena ravnanja ter ostale t.i. spremljajoče okoliščine.
Predlagatelj namreč v obravnavani zadevi ne zatrjuje in ne izkaže niti pooblaščenčevega osebnega poznanstva s sodniki in drugim sodnim osebjem na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, ki bi presegalo običajne kolegialne odnose med člani pravniškega poklica, prav tako pooblaščenec sam ne nastopa v vlogi oškodovanca, očitano kaznivo dejanje ni osebne narave in ne zadeva njega osebno, od pooblaščenčevega opravljanja sodniške funkcije pa je tudi preteklo bistveno daljše časovno obdobje.
SPZ člen 33, 33/3, 37, 76. URS člen 36. ZPP člen 286b.
motenje posesti - prepoved nadaljnjega motenja posesti - posestno varstvo - varstvo posesti - dostop do objekta - ugotovitev načina motenja posesti - zadnje mirno posestno stanje - dejanska oblast nad stvarjo - prekarij - vzdrževalna dela na nepremičnini - motenje temelječe na zakonu - izključitev protipravnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja - zavrnitev dokaznega predloga - ogled kot dokazno sredstvo - pravočasno uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka
Posest je dejanska oblast nad stvarjo, posestno varstvo pa to (golo) dejansko oblast varuje. Zato mora sodišče pri varstvu posesti upoštevati le zadnje stanje posesti in nastalo motenje.
Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na tretji odstavek 33. člena SPZ, saj citirano določilo želi poudariti predvsem to, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. Posestnik tako nima pravnega varstva, če motenje posesti temelji na zakonu. V danem primeru toženca nimata zakonske podlage, ki bi jima dovolila posegati v tožničino posest, zato protipravnost njunega posega v tožničino posest ni izključna in ima tožnica pravno varstvo.