nadurno delo - voznik tovornega vozila - izvedensko mnenje
Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043262
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042994
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - temelj - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca
Sodišče prve stopnje je soprispevek tožnika utemeljeno ocenilo v deležu 35 %. Bistvena dejstva je pravilno ugotovilo, in sicer, da je tožnik spornega dne delo opravljal na neobičajen način, ko je jemal material iz kontejnerja, in da bi se moral, ker bi lahko pričakoval poledenela tla, gibati (bolj) pazljivo.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.
Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika, in sta ločeno obsojena, obstaja nevarnost, da upnik v izvršilnem postopku doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zato mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno odločbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - poklicno zavarovanje - izvedensko mnenje - davki in prispevki - bruto in neto znesek
Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje, ki je zaradi neplačila predujma za izvedenino opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, izračuna tožnikovega prikrajšanja ne bi smelo opraviti samo. Ker je bilo tožniku pripadajoče zneske iz naslova nadurnega dela mogoče izračunati z uporabo osnovnih matematičnih operacij odštevanja in množenja, je imelo sodišče za tak izračun vso potrebno strokovno znanje, česar ni bilo dolžno dodatno obrazlagati.
Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davka in prispevkov, zavreči na podlagi določbe 274. člena ZPP, ker ta zahtevek ni predmet sodnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 res poudarilo, da sodišče v delovnih sporih ne odloča o tem, ali je delodajalec dolžan obračunati in plačati davek in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med izplačevalcem in pristojnimi davčnimi organi. Vendar pa ima tožnik kot delavec po določbah ZDR-1 pravico do bruto plače, v sodni praksi Vrhovnega sodišča pa do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev, iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice. Tudi iz navedene sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se sicer nanaša na odškodnino zaradi kršitve pravice delavca – vojaka do tedenskega počitka na misiji) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo obračun bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.
bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., pa tudi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju obe uveljavlja pritožba. Toženki je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je upoštevalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2020, ki ji je bila vročena 20. 7. 2020, na katere do izdaje sodbe 30. 7. 2020 ni mogla odgovoriti. Poleg tega je upoštevalo odpoved glavni obravnavi toženke, ki je bila podana, še preden je prejela pripravljalno vlogo tožnika z dne 15. 7. 2020, s katero je zahtevek utemeljil še na odškodninski podlagi ter navedel nova dejstva.
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - obrazloženost odločbe - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pravilno in dokazno podprto ugotovilo in zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
izvršilni naslov - izvršljiva sodna odločba - sklep o izvršbi - prehod zapuščine na dediča - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe prvostopnega sodišča predstavlja samostojen izvršilni naslov le v 2. točki izreka, ki se nanaša na odmerjene stroške upnika v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo. V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba, v kateri je dolžniku naložena denarna oziroma nedenarna obveznost. Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi izvršilnega naslova, pa takšnega naložitvenega dela nima, razen v delu, kjer so odmerjeni izvršilni stroški upnika.
ZDR-1 člen 33, 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.
povračilo stroškov prevoza na delo - službeno vozilo
Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.
Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00041195
ZNPosr člen 5, 5/2, 5/2-5, 13, 13/1. OZ člen 190, 190/3, 193. ZPP člen 353.
posredniška provizija - nepremičninsko posredovanje - pogodba o posredovanju - sklenitev pogodbe - naročitelj - ogled nepremičnine - pravica do plačila provizije - izvršba na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - nasprotna tožba - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Obligacijskopravno razmerje med nepremičninsko družbo ali kupcem ali iskalcem za nakup nepremičnine ne nastane v trenutku ogleda nepremičnine in seznanitve prodajalca s potencialnim kupcem, temveč s sklenitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ki pa med strankama nesporno ni bila sklenjena.
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi morala biti zagotovljena vročitev plačilnega naloga samo njegovemu zakonitemu zastopniku. V dejanskih okoliščinah tega primera se najemnik na naslovu sedeža dolžnika, ki z njegovo vednostjo prevzema pošto, šteje za delavca dolžnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042377
OZ člen 111, 111/1, 111/2. ZFPPIPP člen 267, 267/1.
prodajna pogodba - predpogodba - pravni interes - tožba - razvezana pogodba - neupravičena obogatitev - osebni stečaj - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe v stečajnem postopku
Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe. Za takšno stališče ni opore v ZFPPIPP.
ZIZ člen 178. ZPP člen 253, 253/4, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - smiselna uporaba ZPP - poziv sodišča na izjavo o cenitvi - načelo kontradiktornosti
Samo tisto cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, v kateri cenilec odgovori na pripombe strank ali na poziv sodišča, glede cenitve vrednosti nepremičnin in na katero stranke ne podajo več pripomb, je lahko pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
Obtožencu je bil prepis sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2020, opr. št. IV K 49894/2018, s pravnim poukom, da je pritožba dopustna v roku tridesetih dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, osebno vročen dne 7. 7. 2020. Tridesetdnevni zakonski pritožbeni rok se je, upoštevaje določbe Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (skrajšane sodne počitnice) iztekel v petek 21. 8. 2020, pritožba pa je bila vložena priporočeno na pošto šele v ponedeljek 24. 8. 2020.